Hirošima v času koronavirusa

Po jedrskem napadu 6. avgusta 1945 je bila v Hirošimi vožnja s tramvajem brezplačna. Za preživele je bil tramvaj simbolično sredstvo za pobeg iz opustošenega življenja. Za takrat 14-letno Tecuko Šakuda je bilo delo sprevodnice domoljubno in človekoljubno poslanstvo, ki ga je oprav­ljala z veliko ponosa in še več strahu.

Pri 89 letih je Tecuko Šakuda glasnica miru. Kot vse priče prvega jedrskega bombardiranja v zgodovini tudi ona živi v strahu, da bo ta grozljiva izkušnja utonila v pozabo in se bo razrvan svet brez takšnih opozoril znova ujel v izziv, kot je bil tisti, ki ga je pahnil v ­drugo vojno in vsa medvojna ­grozodejstva.

Ko je na Hirošimo padla jedrska bomba, so od 123 tramvajev samo trije ostali na tračnicah. Tecuko Šakuda je bila ena od mladink, ki so jih rekrutirali za opravljanje različnih del v mestu, ki je ostalo brez moških, saj so te poslali na bojišča. Še sama ne ve, kako je mogoče, da ni bila poškodovana, ko je »deček«, kot so Američani ljubkovalno imenovali bombo, padel le dva kilometra od menze, v kateri je zajtrkovala. Okoli nje so bili trupla in ranjeni kolegi.

Ko je tri dni pozneje odšla v službo, ni mogla dihati zaradi strahot, skozi katere se je pomikal njen tramvaj. Strop je bil prekrit z debelo plastjo črnih muh, ki so se hranile z razpadajočimi trupli ubitih. »V tramvaj so se na vsak način poskusili prebiti vsi mogoči ljudje,« je povedala za AP. »Vključno z ranjenci.« Čeprav je bila Hirošima skorajda zravnana z zemljo, čeprav je bilo ubitih več kot 120.000 ljudi in čeprav se ni vedelo, kakšne posledice bodo preživeli utrpeli zaradi sevanja, se je takoj začela obnova. Tramvaj na liniji 653 je bil del bolečega okrevanja. Od takrat vsakega 6. avgusta vozi potnike po poti spominov.
 

Tramvaj prek spleta

Letos bodo ob tem veljale omejit­ve. Pandemija koronavirusa na Japonskem teče drugi krog. Čeprav so v Hirošimi skupno našteli le 376 okužb, od katerih so se tri končale s smrtjo, so po državi uved­li posebne ukrepe. Tramvaj 653 bo vozil po mestu brez potnikov, spominsko vožnjo, ki se je je vedno udeležilo veliko povabljencev iz vsega sveta, so preselili na spletne aplikacije.
Mednarodna kampanja za odpravo jedrskega orožja (Ican), v kateri sodelujejo nevladne organizacije iz več kot sto držav, in območna nevladna organizacija ANT-Hirošima sta pripravili programe, ki opozarjajo, da pandemije morda ni mogoče preprečiti, je pa vsekakor mogoče preprečiti jedrsko vojno. Izdali so tudi slikanico, ki pripoveduje zgodbo o Sadako Sasaki, eni od preživelih, ki je deset let po bombardiranju zbolela za levkemijo in kot poziv k večnemu miru ustvarila več kot tisoč origamijev v obliki žerjavov.



Tudi v Muzeju spomina na mir bodo 75. obletnico bombnega napada zaznamovali s posnetki in webinarji, pri čemer bodo imeli vsi enotno sporočilo: jedrske vojne ne bo nikoli več samo v primeru, če bo jedrsko orožje popolnoma ­odstranjeno.
Svet se vsak dan bliža temu idealu, hkrati pa oddaljuje od tega. Tako je devet jedrskih sil lani za povečanje arzenala porabilo rekordnih 73 milijard dolarjev. Skoraj polovico te vsote so porabile ZDA in Kitajska, napetost v odnosih med velesilama pa z vsakim dnem bolj ogroža vzpostavitev sveta brez jedrskega orožja.



Hkrati je prav sporazum o prepovedi jedrskega orožja, ki so ga 7. julija 2017 kot multilateralni instrument za popolno odpravo jedrskega orožja sprejeli Združeni narodi, vir upanja, da bo nekega dne ta nevarnost odpravljena. Sporazum bo začel veljati, ko ga bo podpisalo in ratificiralo najmanj 50 držav. Do zdaj je to storilo 40 držav. To, da bo tramvaj po Hirošimi zaradi strahu pred virusom vozil prazen, je zgolj dodatno opozorilo državam z jedrskim orožjem, da bi imela morebitna združitev pandemije in jedrskega spopada neobvladljive posledice za človeštvo. Na srečo so priče tragedije, kot je Tecuko Šakuda, še žive in glasne. Vprašanje je le, ali bo njihov glas slišati tudi v trenutku, ko se bo svet znašel pred novo vojno, ki se, kot se zdi, nezadržno približuje.