V nadaljevanju preberite:

»Solz na tem svetu je zmerom enako. Za vsakogar, ki zajoče, nekje nekdo preneha. Isto je s smehom. Ne recimo torej nič slabega o našem času, nič ni bolj nesrečen od prejšnjih. In tudi nič dobrega ne recimo. Ne govorimo o njem.«

Tako pravi Pozzo v drami Čakajoč Godota irskega pisatelja Samuela Becketta. Nanj sem se spomnila 5. januarja, zato ker je tega dne minilo natanko 71 let od prve izvedbe tega remek dela neprekosljivega nihilizma, pa tudi zato, ker se je natanko tako začelo novo leto: z enako količino solz na svetu. Nekdo je zajokal, drugi si je obrisal solze. Enako je bilo s smehom. In na moje večno vprašanje – kaj bo z generacijo, rojeno v tem viharnem stoletju? – daje absurdni lastnik sužnja Pozzo iz Godota edini možni odgovor. Ne bo ji bolje, kot je bilo nam. Prav tako ne bo nič bolj nesrečna. Najbolje, da o tem ne govorimo.

Pa vendar moramo glede tega nekaj narediti, kajti nekje za vsemi temi odri, na katerih so izvajali Beckettovo tragikomedijo v dveh dejanjih, odmeva vprašanje: do kdaj bomo čakali? In kdo je Godot? Ali morda, kaj je to, kar čakamo? Je to morda samo življenje? Je smisel obstoja v času, ki povezuje rojstvo in umiranje, kajti čakanje ni nič drugega kot nesmiselna definicija svete minljivosti?