V nadaljevanju preberite:

»Napetosti so povsod po svetu – gospodarske, politične, verske. Zato potrebujemo čokolado.« Francoski chef Alain Ducasse je imel še kako prav, ko je to dejal v intervjuju, ki ga je imel marca 2013 ob odprtju svoje Le Manufacture, tovarne čokolade v samem srcu Pariza. Enajst let pozneje bi potrebovali veliko, veliko čokolade, saj so se napetosti poglobile in zaostrile; gospodarske, politične in verske napetosti so dopolnile še tržne, vojaške in ideološke.

Problem je v tem, da se je kakav drastično podražil. Njegova cena je prav za valentinovo dosegla blizu 5900 dolarjev za tono, kar je največ po juliju 1977. Vzrok za podražitev je še ena napetost: podnebna. Zahodna Afrika, kjer proizvedejo tri četrtine kakava, potrebnega na globalnem trgu, je pod pogubnim vplivom El Niña, podnebnega stanja, ki prinaša vročino in sušo. In prav dvema največjima proizvajalkama, Gani in Slonokoščeni obali, že tretje leto zapored ne uspe rešiti več kot tretjino posevkov. Čokolada pospešeno postaja ne samo tolažba za našo tesnobo, temveč tudi opozorilo na največji problem, s katerim se srečujemo.