V nadaljevanju preberite:

»Vem, ti veš, da vem, in jaz vem, da veš, da vem. Smo družina, ki vse zelo dobro ve … Vendar bi lahko šla ta povezava v smeri bolj resničnega, če bi rekli: ne vem, pa tudi ti ne veš; jaz ne vem, kaj veš ti, in ti ne veš, kaj vem jaz. Pravzaprav ves čas zgolj napihujemo stvari in se pretvarjamo, da vse vemo. Tako, to je naša družina.«

Spomnila sem se teh besed Lysse deHart, ameriške strokovnjakinje za odnose, vaditeljice samozavesti v vodenju in avtorice večjega števila knjig o spremembi »notranjega dialoga« kot predpogoja za preobrat v načinu življenja in odnosa do sebe in drugih. Pravzaprav se jih spomnim vsakič, ko razmišljam o svobodnih družbah, ki temeljijo na »pravici do tega, da se ve«, hkrati pa se vse pogosteje sprašujem, zakaj na takšnih tleh včasih zraste posameznik, ki ima raje svojo pravico do tega, da ne ve. Zato ker ve, da oni vedo, da on ve, da oni ne vedo, da ne ve.