V nadaljevanju preberite:

Volitve so trenutek, ko se narod pogleda v ogledalo. Pred jutrišnjim prvim krogom predsedniških volitev se Francozi – potem ko so se naposlušali predvolilnih parol – soočajo s ključnim vprašanjem, kdo od dvanajsterice predsedniških kandidatov bi jih lahko najbolje popeljal v prihodnost. Dobro kaže predvsem sedanjemu predsedniku Emmanuelu Macronu, ki so ga, kakor še koga, polna usta golizma in s tem fantazem o dobrih starih časih. Ti porajajo fascinacije in frustracije.

Pred dnevi so v Le Mondu objavili podatek, po katerem je leta 1939 imperialistična Francija zavzemala okoli 11 odstotkov zemeljske površine, med zlomom starega reda po vojni, z dekolonizacijo in sploh krvavo izgubo Alžirije pa se je zlagoma krčila in krepko skrčila na sedanjega pol odstotka, s Korziko in čezmorskimi ozemlji vred. Toda megalomanija, ki jim jo je v prejšnjem stoletju vcepil general Charles de Gaulle, že prej Napoleon in še pred njim najbrž Ludvik XIV., je ostala, pa ne zgolj v kolektivnih predstavah in političnem besednjaku. Zelo konkretno je ­povezana z vojsko.