Evropsko soglasje proti kitajskemu enoumju

Ključ za razumevanje evropske turneje kitajskega predsednika Xi Jinpinga je smer, v katero je odpotoval iz Pariza, oziroma dejstvo, da z evropskih tal ni odletel na Florido, kjer se je nameraval srečati z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ampak domov.

Kdaj bo odpotoval v letovišče Mar-a-Lago, ni znano, tako kot je negotovo, ali bosta s Trumpom sklenila sporazum, s katerim bi odpravila nevarnost trgovinske vojne med dvema največjima gospodarstvoma na svetu. Ker so njegovi odnosi z najpomembnejšim partnerjem in hkrati največjim tekmecem še vedno v nemirnih vodah, je Xi skoraj dvakratno povečal število Airbusovih letal, ki so jih tokrat naročile kitajske letalske družbe, in tako dal vedeti, da računa na Evropo kot sogovornico, če že ne kar soborko v novi hladni vojni, ki nezadržno narašča.
 

Dobre novice za Airbus

Prvi si je mel roke Airbus, ki bo Kitajski prodal 300 letal za okoli 33 milijard evrov. Največji del naročila se nanaša na serijo A320, neposredno konkurenco Boeingovim letalom 737 max, ki so po tragediji etiopske letalske družbe dobila prepoved letenja.

Čeprav je Xi končal evropsko turnejo v Parizu, kjer je bil njegov gostitelj Emmanuel Macron, trenutno največji skeptik, kar zadeva evropske odnose s Kitajsko, je imela njegova poslovna delegacija, v kateri je bilo več kot 200 vodilnih funkcionarjev največjih kitajskih družb, nalogo podpisati čim več poslovnih sporazumov, ki sporočajo: »Kitajska si Evropsko unijo – zlasti Francijo – želi za prijateljico!«

Sklenjenih je bilo 15 sporazumov, med drugim tudi milijardo evrov vreden sporazum s francosko družbo EDF o gradnji kitajske vetrne elektrarne na morju. Kitajska ladjedelniška korporacija in družba CMA-CGM sta sklenili sporazum o gradnji desetih kontejnerjev, vreden 1,2 milijarde evrov, francosko podjetje Fives in kitajska industrijska grupacija za gradbene materiale pa sta k temu dodala milijardo evrov, predvidenih za sodelovanje pri projektih varčevanja energije na tretjih trgih. Pogovarjali so se tudi o širšem odprtju kitajskega trga za francoske živilske izdelke, kitajski funkcionarji pa so obljubili, da bodo končno odpravili embargo na francosko perutnino.

Vse to je bila zgolj spremljevalna slika tega, o čemer so se danes pogovarjali ne le Xi in Macron, temveč tudi kanclerka Angela Merkel in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki ju je francoski predsednik povabil v Pariz, da bi kitajskemu gostu pokazal, da so v Evropi soglasni o zahtevi, da morata biti »svilna pot« in »gospodarski pas« dvosmerna ulica.

Recipročnost je bila tudi sicer beseda dneva. Naj se je še tako zdelo, da so kitajsko-evropski odnosi trdnejši in boljši od kitajsko-ameriških, je evropska trojica od kitajskega predsednika zahtevala isto kot Trump – da umakne državo iz zunanjetrgovinske politike, odpre trg za Velikim zidom in odpravi enoumje v globalni strategiji »mirnega vzpona« ter ambicioznega širjenja prevlade nad svetom.


 

Združene države Evrope

Evropejci so zveneli složno, kot da bi hoteli povedati Xiju, da ima opravka z Združenimi državami Evrope, ki, v nasprotju z Američani, kot je dejala Angela Merkel, »vidijo v projektu pobude pasu in poti dobro vizualizacijo interakcije, medsebojnih odnosov in medsebojne odvisnosti«. Nihče od njih ni zavrnil »svilne poti«, a je tudi ni sprejel brez trdnega dokaza, da bo Kitajska za Evropo enako odprta, kot je EU odprta za azijsko velesilo. Milijardne pogodbe so dober začetek, a smo tudi prej videli takšne trgovinske ekshibicije. Bistvo je drugje. V naravi kitajske partijske države in trdni strategiji njene rasti. To bodo Evropejci težko spremenili, tudi če bodo še naprej zelo složni.