V nadaljevanju preberite:

Od nastanka ideje do njenega uresničenja je lahko dolga pot, polna ovir. Toda med prvim vseevropskim državljanskim panelom, organiziranim v okviru konference o prihodnosti Evrope, se je pokazalo, da tudi pot do ideje nikakor ni lahka, še zlasti če pri njenem nastajanju sodelujejo ljud­je, ki se med seboj ne poznajo in ki jim politika ni prva prioriteta v življenju.

To je veljalo tudi za edina sodelujoča Slovenca v panelu, ki je eden od ključnih delov tega vseevropskega posveta. Devetindvajsetletni Rok Ropret in dvaindvajsetletni Max Marolt sta na tridnevni obisk v Strasbourgu prišla vsak s svojim naborom pričakovanj, ki so po vsem sodeč izvirala iz njunih različnih življenjskih zgodb. Samozaposleni višinski delavec iz Kranja in študent mednarodnega prava, ki živi na Nizozemskem, bi se s tega vidika težko bolje zlila z drugimi udeleženci.

Za mnoge od dvesto posameznikov, med katerimi sta se znašla, je bil petek dan presežkov. Ne samo da so prvič obiskali sedež evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki se je za konec tedna spremenil v največji državljanski forum na stari celini, prvič so bili v neposrednem stiku z bruseljskim mehurčkom, prav tako večina še nikoli ni odgovarjala na vprašanja novinarjev več­jih in manjših evropskih medijev.

Nič manj neobičajno, a hkrati pričakovano za udeležence je bilo, da jih je nekdo aktivno spodbujal k temu, da so svoje poglede o temah, o katerih jih do zdaj veliko ni poglobljeno razmišljalo, delili s širšo množico ljudi; to je bil navsezadnje ključni razlog, da so jih povabili v Strasbourg.