Prvi državljanski panel je za zdaj najbolj viden del demokratičnega eksperimenta, ki se ga je lotila EU.
Galerija
Poslanske sedeže v evropskem parlamentu v Strasbourgu je ta konec tedna zasedlo dvesto posameznikov iz vseh delov EU, ki so se udeležili enega ključnih delov konference o prihod­nosti Evrope. Foto Brigitte Hase
V nadaljevanju preberite:
Od nastanka ideje do njenega uresničenja je lahko dolga pot, polna ovir. Toda med prvim vseevropskim državljanskim panelom, organiziranim v okviru konference o prihodnosti Evrope, se je pokazalo, da tudi pot do ideje nikakor ni lahka, še zlasti če pri njenem nastajanju sodelujejo ljudje, ki se med seboj ne poznajo in ki jim politika ni prva prioriteta v življenju.
To je veljalo tudi za edina sodelujoča Slovenca v panelu, ki je eden od ključnih delov tega vseevropskega posveta. Devetindvajsetletni Rok Ropret in dvaindvajsetletni Max Marolt sta na tridnevni obisk v Strasbourgu prišla vsak s svojim naborom pričakovanj, ki so po vsem sodeč izvirala iz njunih različnih življenjskih zgodb. Samozaposleni višinski delavec iz Kranja in študent mednarodnega prava, ki živi na Nizozemskem, bi se s tega vidika težko bolje zlila z drugimi udeleženci.
Za mnoge od dvesto posameznikov, med katerimi sta se znašla, je bil petek dan presežkov. Ne samo da so prvič obiskali sedež evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki se je za konec tedna spremenil v največji državljanski forum na stari celini, prvič so bili v neposrednem stiku z bruseljskim mehurčkom, prav tako večina še nikoli ni odgovarjala na vprašanja novinarjev večjih in manjših evropskih medijev.
Nič manj neobičajno, a hkrati pričakovano za udeležence je bilo, da jih je nekdo aktivno spodbujal k temu, da so svoje poglede o temah, o katerih jih do zdaj veliko ni poglobljeno razmišljalo, delili s širšo množico ljudi; to je bil navsezadnje ključni razlog, da so jih povabili v Strasbourg.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji