Evropska moč šibke Francije

Berlin – Nemško-francosko približevanje, ki ga bo danes potrdil tudi obisk kanclerke Angele Merkel v Parizu, je prav tako tekmovanje gospodarskih in političnih kultur. V tem napetem trenutku za Evropo in svetovne odnose je francoska šibkost videti kot moč.

V münchenskem inštitutu Ifo menijo, da Evropska unija vse bolj spominja na zadnje obdobje habsburškega imperija, ko so notranje in zunanje sile že težile k dezintegraciji. »Evropa se mora zavedati, da je eden od zadnjih branikov mednarodne ureditve na temelju pravne države,« je dejal Clemens Fuest in priporočil tesno sodelovanje s podobno usmerjenimi državami, kot so Kanada, Avstralija, Japonska, Indija, države jugovzhodne Azije, in kjer je mogoče, tudi s Kitajsko.

Nemški liberalni ekonomist ni omenil ZDA Donalda Trumpa ali Rusije Vladimirja Putina. Prvi grozi EU s carinskimi vojnami, pri drugem pa je povedno pripravništvo hčere tiskovnega predstavnika Dmitrija Peskova v kabinetu nekdanjega poslanca francoske Nacionalne fronte Aymerica Chauprada. Ta sedi v evropskem parlamentu z drugimi do evropskega združevanja kritičnimi strankami.

Poziv h krepitvi evropskih vrednot

Prav politični skupini Evropa svobode in neposredne demokracije napovedujejo več mandatov na bližnjih evropskih volitvah in zato Evropsko gibanje Nemčije pred majskimi volitvami pozivajo k zoperstavljanju »nacionalističnim, avtoritarnim in nedemokratičnim silam« ter krepitvi temeljnih vrednot EU. Gibanje med drugim podpirajo sindikati, delodajalci, zagovorniki okolja in potrošnikov ter mladinske organizacije. Jasno pa je, da je največja odgovornost za branjenje Evrope na plečih velikih držav, predvsem Nemčije in Francije. Kanclerka Angela Merkel in predsednik Emmanuel Macron se bosta tudi med današnjim srečanjem v Parizu – kljub nevarnosti nacionalističnih gibanj v lastnih državah ali prav zaradi tega – gotovo zavedala te odgovornosti pa tudi posebnih interesov.

Kaže, da ima Francija že zaradi svojih šibkosti močnejše adute. Kljub vzponu nacionalistične Alternative za Nemčijo na položaj največje opozicijske stranke se nemška politična sredina zaveda usodnosti evropskega združevanja in še posebej tesnih odnosov s Francijo, toliko bolj po ohladitvi odnosov z ZDA pod Trumpom. V Franciji nasilno gibanje rumenih jopičev proti predsedniku Macronu kaže veliko večjo razdeljenost javnosti in nobena nemška sredinska stranka noče videti vzpona francoskih nacionalistov. Verjamejo, da EU v sedanji obliki tega ne bi preživela.

Razpoke v zavezništvu

Za državo, ki gospodarsko cveti na dediščini ordoliberalizma, je v odnosu s centralistično sosedo v igri veliko več. Pobuda nove industrijske strategije nemškega gospodarskega ministra Petra Altmaierja je za nemškega modreca Larsa Felda v najboljšem primeru francoska gospodarska politika, torej ne pretirano uspešna, in v najslabšem plansko gospodarstvo. Razpoke v tradicionalnem zavezništvu ustvarja tudi Trump s carinsko vojno, s katero morda ne bo ciljal le na nemške avtomobilske izvoznike, ampak tudi na večji uvoz ameriških kmetijskih izdelkov v EU. Če bi se Nemčija na koncu še pogodila o znižanju avtomobilskih carin, je francoski predsednik že izključil popuščanje pri »evropskih okoljevarstvenih, zdravstvenih in socialnih standardih« kmetijskih izdelkov. Francija pritiska tudi na spremembe nemških omejitev pri izvozu orožja.

V Parizu so v zameno zagotovili, da sprejemajo nekatere nemške proračunske postavke, a se ­ekonomisti klasične nemške gospodarske šole bojijo, da po Macronovem popuščanju zahtevam rumenih jopičev od tega ni ostalo veliko. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah se več kot polovica Francozov zavzema za konec ­demonstracij.