Betoniranje nemško-francoske osi

Aachen – Nemčija in Francija priznavata »dosežke sprave« po podpisu elizejske pogodbe z 22. januarja 1963, v pripravah na izzive 21. stoletja pa je po prepričanju osrednjih držav evropskega združevanja čas za naslednje korake. Šestnajst strani aachenske pogodbe naj bi še bolj združilo gospodarstvi in socialna modela, spodbudilo kulturno raznovrstnost in približalo državljanke in državljane, vse z evropskim predznakom.

Šestnajst mesecev po govoru na Sorbonni francoski predsednik Emmanuel Macron dobiva nemški odgovor na svoje videnje tesneje povezane Evrope. Aachenska pogodba ne predvideva evrskega finančnega ministra ali vlade, a je okrepljeno sodelovanje pri varnosti, zunanji politiki, delovni zakonodaji, raziskovanju, šolstvu in še posebno na obmejnih območjih največ, karfrancoskemu predsedniku lahko ponudi konservativna Nemčija. V jeku nacionalističnih divjanj francoskih rumenih jopičev in brexita za mnoge med njimi več evropskega centralizma ni prava pot.

Aachenska pogodba pa vendarle poudarja tesno prijateljstvo med Nemčijo in Francijo za združeno, učinkovito in močno Evropsko unijo. In res sta kanclerka Angela Merkel in predsednik Macron nadgradnjo elizejske podpisala v navzočnosti voditeljev EU. V poplavi gesel »najprej moja država« si bodo prizadevali za novo povezovanje.



»Dedni sovražnik« je odslužil, morda bo v leksikonu kmalu zapisana beseda »dedni prijatelj«, ob podpisu aachenske pogodbe med Nemčijo in Francijo upa nemški zunanji minister Heiko Maas. Šestinpetdeset let po zgodovinski elizejski pogodbi med stoletnima sovražnicama kanclerka Angela Merkel in predsednik Emmanuel Macron nadaljujeta dediščino Adenauerja, de Gaulla, Kohla, Chiraca, Mitterranda in drugih povojnih predhodnikov.

Angela Merkel in Emmanuel Macron sta aachensko pogodbo podpisala v prestolnici starodavnega združevalca Evrope Karla Velikega. Tam sta v preteklosti tudi sama prejela najvišje priznanje za prispevke k evropskemu združevanju, nova pogodba pa naj bi še bolj spodbujala sodelovanje med lokomotivama evropskega združevanja in združevanje samo. Ne bo nadomestila stebra meddržavnega prijateljstva in združevanja Evrope iz leta 1963, ampak jo bo v času širjenja nacionalističnih tendenc na stari celini in drugod nadgrajevala.
 

Evropska območja za lažje življenje

Pogodba predvideva »evropska območja« na meji med državama, kjer naj bi vsakdanje življenje potekalo čim bolj dvojezično in nebirokratsko na vseh področjih, od otroških vrtcev, zdravstva, infrastrukture do komunikacijskih tehnologij, z namenom, da bi omogočili postopno približevanje pravnih sistemov. V osemindvajsetih členih načrtujejo tudi okrepitev sodelovanja vlad in parlamentov, od varnostne, zunanje, finančne in gospodarske politike do raziskovanja in še čez. Omenjajo približevanja davčne in socialne zakonodaje ter prizadevanja za čistejše okolje in ozračje.

Od skupne obrambe do več konvergence pri študiju

Eden od členov predvideva skupno obrambo v primeru napada na eno ali drugo državo, skupni varnostni svet pa bo poskušal približati različne varnostne politike obeh držav. Večkrat na leto naj bi se posamezni ministri ene vlade udeležili zasedanj druge, Nemčija in Francija bosta skupaj razvijali tudi strategijo umetne inteligence in tesno povezali kulturni ustanovi Goethe-Institut in Institut français. Olajšali bodo priznavanje šolskih izkazov ter si prizadevali za več konvergence pri študiju, okrepili energetsko sodelovanje in železniške povezave ter poskrbeli za skupne standarde finančnih regulacij in drugega.

Pogodba je trn v peti nacionalistom

Angela Merkel in Emmanuel Macron sta svoje predloge natančneje razložila na »državljanskem dialogu« z izbranimi poslušalci. Nemška kanclerka je ocenila, da je po koncu druge svetovne vojne že poteklo časa za celo človeško življenje, in kar se je do zdaj zdelo samoumevno, se zdaj spet izprašuje, francoski predsednik pa je obsodil laži o aachenski pogodbi. »Tisti, ki pozabljajo vrednost francosko-nemškega pomirjevanja, postajajo sokrivci preteklih zločinov.«

Francoska nacionalistka Marine Le Pen na primer pravi, da hoče Merklova spet prevzeti nadzor nad Alzacijo, obmejnim območjem, ki je v preteklosti pogosto menjavalo državno suverenost. Le Penova je govorila o izdaji francoskih interesov, nemški nacionalisti iz Alternative za Nemčijo pa Macrona obtožujejo, da hoče le nemški denar ter se z nasprotovanjem protestom rumenih jopičev bojuje proti lastnemu ljudstvu. »Kot populisti vztrajamo, da se vsak najprej briga za svojo državo, a ne tako, da Macron svojo obnavlja z nemškim denarjem,« je dejal sopredsednik AfD Alexander Gauland.

Nekaj sto »rumenih jopičev« se je zbralo tudi v Aachnu, kjer so Macrona nekateri zmerjali s sončnim kraljem Ludvikom XIV. ter klicali k ponovni uporabi giljotine, drugi pa nosili transparente z napisi »Merkel mora stran«. Nekaterim pa tudi tako poglobljeno sodelovanje ni dovolj in nemško kanclerko obtožujejo, da je razvodenila predloge predsednika Macrona.