Erdoganovo sedenje na dveh stolih

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je dolgo časa veljal za enega najglasnejših nasprotnikov sirskega diktatorja Bašarja al Asada. Zanj ni trdil samo to, da je diktator, ampak da je tudi »terorist« in »vojni zločinec«, ki ga je treba nepreklicno odstraniti z oblasti. 

Vse od domnevnega napada z bojnimi strupi na predmestje Damaska Doumo, ki naj bi ga po prepričanju ZDA in Zahoda zagrešil Asadov režim, pa so Erdoganove kritike na račun sirskega diktatorja nekoliko potihnile. Ankara je samo dejanje Asadovega režima sicer ostro obsodila. Namestnik turškega premiera Bekir Bozdağ je po napadu izjavil, da je šlo za »masaker«, za katerega bo Damask moral plačati »visoko ceno«. Po sobotnem raketnem napadu ZDA in dveh evropskih stalnih jedrskih članic varnostnega sveta ZN in Nata na Sirijo se je oglasil tudi predsednik Recep Tayyip Erdogan. Solidariziral se je s kaznovalno akcijo Zahoda in jo tudi podprl. Vseeno pa Erdoganova reakcija na dogajanje v Siriji, kot so zaznali tuji opazovalci in poročevalci iz Turčije, po njegovem telefonskem pogovoru z ruskimi predsednikom Vladimirjem Putinom sredi prejšnjega tedna, ni bila tako ostra, kot so na Zahodu pričakovali in kot bi se spodobilo za eno najmočnejših članic Nata. 

Dolga Putinova senca

Erdogan naj bi se, kot je poročal tudi Spieglov dopisnik iz Istanbula, že takoj po samem domnevnem kemičnem napadu Asadovega režima v Doumi vzdržal tega, da bi, podobno kot je to počel pri vseh prejšnjih tovrstnih napadih, dogodek takoj in brez pomisleka označil za »zločin«, ki ga je mogoče direktno pripisati Asadu in s tem tudi njegovi zagovornici Rusiji. V Ankari so ves čas poudarjali zgolj to, da bo tisti, »ki je zagrešil masaker, moral plačati visoko ceno«, da pa morajo pokol nedolžnega prebivalstva s kemičnimi strupi »najprej dokazati eksperti«.

Zadržanost uradne Ankare je bila logična. Turčija je pri zasledovanju svojih ciljev v sosednji Siriji v marsičem odvisna od Rusije, predsednik Erdogan, ki je na začetku vojne v Siriji vztrajal, da je treba v prvi vrsti strmoglaviti sirskega diktatorja Asada in ga nadomestiti z »islamskimi brati«, pa je že zdavnaj odkril, da je zanj največja nevarnost, ki mu grozi iz sosednje države, nastanek kurdske države na ozemlju Sirije. Zato ga je po njegovem prepričanju na vsak način nujno preprečiti. Po možnosti z oblikovanje varnostnega pasu na severozahodu Sirije, kar bi bilo mogoče doseči ob pomoči zaveznikov iz vrst tako imenovane Svobodne sirske vojske (FSA), nikakor pa ne brez ustrezne podpore oziroma soglasja Putina in Rusije. 
Američani kot sovražniki?

Turški predsednik se je temu cilju nekoliko približal v minulih tednih, ko je turška vojska pregnala kurdske milice (YPG) z območja Afrina. Po trditvah opazovalcev naj bi Rusija takrat celo sprostila zračni prostor nad Afrinom, tako da so turška letala lahko posredovala. Nekateri celo domnevajo, da naj bi med državama prišlo do tihega dogovora, po katerem naj bi območje srednjeročno prišlo pod nadzor Asadovega režima.

Toda za Erdogana vojna proti kurdskim milicam s tem še zdaleč ni končana. Že naslednji korak bi moralo biti območje Manbidž, vzhodneje od Afrina, kjer pa so ob kurdskih milicah stacionirani tudi ameriški vojaki. ZDA pa YPG obravnavajo kot enega svojih pomembnih zaveznikov s vojni proti teroristični »Islamski državi«. Če bi se Američani odločili še naprej podpirati kurdske milice, bi si na severu Sirije torej hitro lahko nasproti stali dve vojski istega Natovega zavezništva.

Na čigavi strani?

Erdogan je pred še večjimi težavami tudi v uporniški provinci Idlib, kjer se njegovi zavezniki (FSA) bojujejo proti silam Asadovega režima, in kjer utegne izbruhniti naslednja kriza. Erdogan bi si tam rad zagotovil nadzor, Rusija in Iran pa vztrajata pri ustavitvi konfliktov in vsaj začasni ustavitvi spopadov, kar pa Turčiji ni po volji. 

Če se bodo razmere v Siriji še naprej zaostrovale, kar je po sobotnem ameriškem raketnem napadu na Sirijo in po vse bolj očitnem zaostrovanju odnosov med ZDA in Rusijo zelo verjetno, se utegne turški predsednik po mnenju opazovalcev hitro znajti pred neodložljivo dilemo, ko se ne bo več mogoče poigravati z ruskim partnerstvom, ampak se bo treba zelo jasno izreči za Nato, katerega članica je Turčija. Temu je bil verjetno namenjen včerajšnji obisk generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga v Ankari.