Egipt tudi uradno postal diktatura

Egiptovski predsednik Abdel Fatah al Sisi je z referendumom o ustavnih spremembah, katerega izvedbo je izsilil prek bolj ali manj enoumnega parlamenta, dobil možnost vladanja do leta 2030. Prevedeno: z referendumom, ki je zaradi (upravičenega) strahu pred nizko volilno udeležbo trajal tri dni, je Egipt »z demokratičnimi sredstvi« tudi uradno postal – diktatura.

Čeprav je feldmaršal Sisi, ki je julija 2013 vodil vojaški državni udar, odstavil predsednika Mohameda Morsija in izvedel pogrom nad Muslimanskimi brati, pred štirimi leti dejal, da ne namerava vladati več kot en mandat, je v ozadju z egiptovsko vojsko – že desetletja državo v državi – pripravljal naskok na absolutno oblast.

Minuli ponedeljek se je parlament »odločil« za izvedbo referenduma, katerega rezultat je bil seveda znan vnaprej: podobno kot na zadnjih predsedniških volitvah je morala predsedniku zvesta volilna komisija poskrbeti le za to, da se bo glasovanja udeležilo vsaj približno »okusno« malo volivcev in volivk – zato so bila volišča odprta kar tri dni. A tudi to je ob popolni medijski podpori, velikanskem propagandnem aparatu in blokiranju številnih opozicijskih spletnih strani pripeljalo na volišča le dobrih 44 odstotkov volivcev in volivk, ki so se, jasno, s skoraj 89-odstotno podporo izrekli za predlagane ustavne spremembe.



Te ne le da Sisiju podeljujejo možnost novega šestletnega mandata in, potencialno, sedemnajst let vodenja države, temveč mu omogočajo tudi prevzem popolnega nadzora nad sodstvom in še povečujejo pooblastila vojske. »Spremembe so zdaj že delujoče – kot ustava,« je v torek po uradni razglasitvi rezultatov referenduma v Kairu dejal tiskovni predstavnik egiptovske volilne komisije Lašin Ibrahim.

Pogrom nad opozicijo in civilno družbo

Z referendumom in ustavnimi spremembami, ki omogočajo uradno uvedbo diktature, so zelo tragično in brutalno dokončno izzveneli tudi zadnji odmevi arabske pomladi. Kmalu po letu 2011 se je pokazalo, da je egiptovska vojska z aktivno-pasivno vlogo med krvavimi protesti na kairskem trgu Tahrir umazano preslepila ljudi ter z odstavitvijo Mubaraka in fizičnim dokazom, da
»metafizični« Muslimanski bratje niso sposobni voditi države, ter pučem, ki je sledil, še utrdila vladavino.



Ko je Sisi tudi uradno prevzel oblast, so se začele največje politične čistke v moderni egiptovski zgodovini. Za zapahi se je znašlo več kot 60.000 ljudi – med njimi številni novinarji, aktivisti, borci za človekove pravice, predstavniki nevladnih organizacij. Vojaški režim je razčetveril civilno družbo in z brutalnim kontrarevolucionarnim nasiljem krenil nad islamiste, obenem pa v regiji poiskal nove zaveznike: Savdsko Arabijo, Združene arabske emirate in Izrael. Sisi – predsednik po ameriškem in ruskem okusu – se je hitro okužil z božjim sindromom ter se vpletal v številne odprte konflikte. Od Jemna do sosednje Libije in Sudana.

»Ti čudoviti prizori, ki so jih ustvarili Egipčani, ki so se udeležili referenduma, se bodo zapisali v zgodovino našega naroda,« je diktator Sisi prek twitterja sporočil le nekaj minut po objavi uradnih rezultatov referenduma.

O tem resnično ne gre dvomiti.