»Dragi gospod vodja ...«

Analiza političnih razmer na Daljnem vzhodu se je vselej opirala na multidisciplinarno analizo vsake podrobnosti, ki bi lahko razkrila bistvo stvari. Ko sta se v soboto nepričakovano dobila južnokorejski predsednik Mun Dže In in severnokorejski vodja Kim Džong Un, so zato analitiki najprej motrili govorico njunih teles.

Pomemben je bil njun objem. Bil je čvrst, prisrčen, poln medsebojnega zaupanja. Že iz tega so sklepali na vsebino njunega pogovora na severni strani demilitarizirane cone. »Vodja Kim je ponovno zagotovil odločno pripravljenost, da povsem denuklearizira Korejski polotok,« je Mun v nedeljo dejal novinarjem. »Izrazil je namreč namero končati zgodovino konfliktov in vojne s pomočjo srečanja vrha Združenih držav Amerike in Severne Koreje ter da bo sodeloval pri izgradnji miru in blaginje.«
Mun je razkril še, da ga je Kim na posvet povabil »čisto neformalno«. Ko sta južnokorejskega predsednika v severnem delu vasi Panmumjom pričakala častna garda in rdeči tepih, je bil to prej znak pristnosti odnosov kot pa del protokola. Mun je postal edini človek, ki mu Kim iz oči v oči lahko pove, kaj si res želi in česa se boji.

Tako mu je pojasnil tudi, od kod prihajajo razlike v formulaciji besede »denuklearizacija«. »Ni negotov glede denuklearizacije,« je dejal Mun po pogovorih, »ampak ga skrbi, ali bodo v primeru jedrske razorožitve ZDA prenehale sovražno politiko in zagotovile varnost njegovemu režimu.«
 

Trilateralni sporazum brez Kitajske
 

Visoki uradnik Modre hiše (predsedniške rezidence v Seulu) je v nedeljo poleg tega novinarjem razkril, da Koreji preučujeta možnost trilateralnih pogovorov o mirovnem sporazumu, s katerim bi tudi formalno končali korejsko vojno, ki je sicer trajala od leta 1950 do 1953. Ta sporazum bi poleg Korej podpisale tudi ZDA in na tej podlagi bi Washington in Pjongjang lahko vzpostavila diplomatske odnose. To je, je dejal visoki južnokorejski uradnik, za zdaj še delovna različica možnega dogovora.

»Če bo srečanje vrha Severne Koreje in ZDA uspešno, bi rad videl, da se napori usmerijo k formalnemu koncu korejske vojne s pomočjo trilateralnega srečanja med Jugom, Severom in ZDA,« je potrdil Mun v nedeljo. Pomenljivo je, da niti z besedo ni omenil Kitajske, ki je pred skoraj sedmimi desetletji v korejski vojni odigrala odločilno vlogo in bila ena od podpisnic premirja 27. julija 1953. Južne Koreje med podpisnicami ni bilo, saj je njen tedanji predsednik Singman Ri odločno nasprotoval premirju, prepričan, da je bila njegova vojska sposobna poraziti komunistično oblast severno od 38. vzporednika in združiti polotok.

Multidisciplinarna analiza situacije na Korejskem polotoku mora vključevati tudi pogled na leksiko pisem, ki jih je ameriški predsednik Donald Trump prejšnji četrtek naslovil na Kim Džong Una in odpovedal njuno srečanje 12. junija. Lahko smo pričakovali, da pismo, ki je naslovljeno na »Njegovo ekscelenco Kim Džong Una« in se začne z »Dragi gospod vodja« ter konča z »iskreno Vaš«, ne bo konec zgodbe.

»Še naprej govorimo o 12. juniju v Singapurju,« je izjavil Trump v soboto zvečer, ko so ga novinarji vprašali o pripravah na srečanje s Kim Džong Unom. »Če bi bili uspešni pri jedrski razorožitvi Korejskega polotoka, bi bila to ogromna reč za Severno Korejo, za Južno Korejo, to bi bilo odlično za Japonsko, za svet, bilo bi odlično za ZDA in Kitajsko.«
 

Mun med dvema ognjema
 

Mun Dže In je na koncu predlagal, da se med Pjongjangom in Washingtonom vzpostavi »vroča« telefonska linija, in verjetno bi bil to najboljši način, da se preprečijo takšna nihanja v razpoloženju, ki grozijo s ponovnimi napetostmi. Razen če ta nihanja seveda niso del strategije: tako Trumpove kot Kimove. Vsekakor je še sreča, da je med njima Mun.