Donald Trump na Kimovih tleh

Ko sta predsednika ZDA in Kitajske v soboto sedla za pogajalsko mizo v Osaki in se v osemdesetih minutah, kolikor sta jih preživela skupaj, dogovorila za še eno premirje, polno obojestranskih kompromisov, se je zdelo, da je nov odmik od trgovinske vojne med največjima gospodarstvoma sveta najpomembnejša novica z letnega vrhunskega srečanja foruma G20. A takoj nato je Donald Trump odpotoval v Južno Korejo in s predsednikom Mun Dže Inom odšel na demilitarizirano območje, kjer se je na sami mejni črti rokoval s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom – in čezpacifiška senzacija je dobila novo vsebino.

V trenutku, ko je postal prvi ameriški predsednik, ki je med opravljanjem te funkcije stopil na severnokorejska tla, nato pa Kim Džong Una odpeljal s seboj na južnokorejsko stran, ga popeljal v Hišo svobode in v kratkem pogovoru razglasil, da se pogajanja o odpravi jedrskega orožja nadaljujejo, je postalo jasno, da je Trump tokrat »ukradel šov« celotnemu forumu G20, pa tudi kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu (in južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu).

Vsilil se je kot osebnost, ki »ustvarja zgodovino«, tokrat na način, da je omogočil obnovitev dveh pomembnih dialogov – trgovinskih pogajanj s Kitajsko in mirovnih pogajanj s Severno Korejo. In čeprav ne v prvem ne v drugem medsebojnem odnosu ni bilo rešeno niti eno od ključnih vprašanj, je Trump potrdil, da je še vedno on tisti, ki odloča o ureditvi na Daljnem vzhodu.

Trump in Xi

Kitajsko-ameriško srečanje na obrobju letnega vrhunskega srečanja G20 je začel Xi, ki je spomnil na to, kako se je prav na Japonskem (v Nagoji na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu) pred skoraj 50 leti začela pingpong diplomacija, ki je od prijateljskih tekem med športniki pripeljala do spravljivih pogovorov med državniki in vzpostavitve diplomatskih odnosov med Washingtonom in Pekingom. »V vseh teh desetletjih se je pokazalo, da je vedno za vse dobro, kadar obstaja med Kitajsko in Ameriko dialog, in da ni dobro, kadar se med nami pojavijo nesoglasja,« je dejal kitajski predsednik.



Da bi se pogajanja med največjima gospodarskima silama lahko nadaljevala, sta obe strani nekoliko popustili. Trump je obljubil, da za zdaj ne bo uvedel novih carin na za 300 milijard dolarjev kitajskega blaga in da bo dopustil, da ameriške družbe še naprej prodajajo komponente kitajskemu tehnološkemu velikanu Huaweiu. In poleg tega, je dejal Trump, so kitajski študenti dobrodošli na ameriških univerzah.

Xi je na to odgovoril z obljubo, da bo Kitajska kupila večjo količino ameriških izdelkov, zlasti s področja kmetijstva, da bodo kaznovani vsi tatovi intelektualne lastnine in da bodo tujim družbam, ki so jim ukradli znanje, izplačali odškodnine.
Ko so novinarji Trumpa vprašali, kje so zdaj kitajsko-ameriški trgovinski odnosi – ali tam, kjer so bili decembra lani, ali na samem začetku, kjer se je spor začel, je ta odgovoril: »So tukaj, kjer so.« Drugače povedano, v stabilni krizi, ki jo nadzoruje on osebno.

»Midva se imava rada«

Nato pa je sledil njegov odhod v Južno Korejo in na demilitarizirano območje, kjer se je želel »zgolj rokovati« s severnokorejskim voditeljem. Južnokorejski predsednik Mun Dže In je po njunem dvournem pogovoru dejal, da bo glavni poudarek v Panmundžomu (obmejni vasi, skozi katero poteka betonska demarkacijska črta) na srečanju med Trumpom in Kimom. Sam se je nato v resnici umaknil v ozadje in dal vedeti, da kar zadeva odpravo jedrskega orožja, ni ne posrednik ne enakopravni pogajalec. Trump se je vedel kot zmagovalec daljnovzhodnega turnirja.

»Poslušajte ta glas,« je ameriški predsednik komentiral izjave Kim Džong Una, ki je priznal, da ga je povabilo na rokovanje presenetilo, hkrati pa potrdil, da je nadvse pripravljen nadaljevati pogajanja. »Midva se imava rada,« je medije spomnil Trump. »Od prvega trenutka.«

A prav tako, kot je v odnosih s Xijem ostalo ob strani vprašanje državnih subvencij za kitajske izvoznike, je ostalo v odnosih s Kimom odprto vprašanje, koliko jedrskih oporišč bo ta pripravljen uničiti, preden bo Trump odpravil sankcije. Torej bi lahko tudi o teh odnosih rekli, da »so tam, kjer so«. Dobro je, da se dialog nadaljuje, a bodimo jasni: glede tega nima še nihče razloga za zmagoslavno proslavljanje.