V nadaljevanju preberite:

Pogajanja predstavnikov režima Nicolása Madura z venezuelsko opozicijo, zbrano okoli Juana Guaidója, so bila sinonim za neuspeh. Od leta 2019 sta obe strani štirikrat sedli za skupno mizo, a pogovori niso pripomogli k temu, da bi karibska država prebrodila politično in humanitarne krizo ter avtoritarizem. Bi lahko preboj prinesel nov poskus zbliževanja stališč, ki se je sredi avgusta začel v Mehiki?

Čeprav z obeh strani prihajajo indici, da bi bili dogovori mogoči, in pogajanja pozdravlja tudi mednarodna skupnost, nekateri poznavalci spremljajo dogajanje z več pragmatizma. »Upoštevati je treba, da so najpomembnejše zahteve akterjev za mizo maksimalne,« je v pogovoru za Delo razmišljal politolog s Centralne univerze v Venezueli Luis Salamanca. »Vsaka stran si želi doseči absolutni izkupiček in to je samo po sebi ovira za pogajanja.« Ob tem po njegovem mnenju Maduro nasprotni strani v zameno ne more ponuditi ničesar enakovrednega. »Bo za odpravo sankcij, denimo, dovolil svobodne, demokratične in poštene predsedniške volitve ter legaliziral vse stranke brez izključevanja,« je zanimalo sogovornika. »Ne verjamem.«