Pariz – Mobilnost in souporaba sta pogleda, ki naj bi filozofsko določila sodobnega človeka, kakor je zelena barva tista, ki mora presvetliti njegov vsakdan. Tega se zaveda
pariška županja, socialistka Anne Hidalgo – in zato je sodobno vijuganje po pariških ulicah z javnim skirojem iz sistema souporabe po svoje politično dejanje in odsev zavedanja, da je planet ranljiv in da mora posameznik po zeleni poti pomagati človeštvu v prihodnost.
Respirer (
Dihati) je naslov knjige, ki jo je septembra pri založbi Observatoire izdala Anne Hidalgo in je te dni vidno izpostavljena na policah knjigarn. Političarka v svoje razmišljanje o mestu popelje poetično, s citatom
Victorja Hugoja: »Vdihavati Pariz, to ohranja dušo.« Toda kakšen zrak dihajo sodobni Parižani ...
Socialistka, rojena v Andaluziji, ki je pred štirimi leti kot prva ženska prevzela šestletno vodenje glavnega mesta Francije in ga medtem precej predrugačila, ostro zapiše: »Od onesnaženosti zraka ne bomo umirali jutri. Od tega umiramo danes. V Franciji je tretji najpogostejši vzrok smrti za alkoholom in tobakom.« Županja drobne delce, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv, po škodljivosti primerja z azbestom. »Čez čas bomo gotovo razumeli, da je dizelsko gorivo azbest 21. stoletja.« Med poudarjanjem tegob astmatikov in bolnikov s kroničnim bronhitisom urgentno poziva, da se je temu gorivu treba odreči takoj, saj je zamuda že gromozanska. Ob tem pa – »v krizi, ki je ekonomska, socialna, ekološka in predvsem moralna« – niza primere zavrženega človeškega upogibanja lobijem; afera Dieselgate je zgovoren primer. In vendar se (svet) vrti (v pravo smer): pred kratkim je bil »obsojen pulmolog, ki je pred parlamentarno komisijo lažno zatrjeval, da dizelsko gorivo ne škodi zdravju, ob tem pa pozabil povedati, da ga je podkupilo naftno podjetje«.
Sodobno premikanje po mestu
Pariška politika – pred Anne Hidalgo je vodil mesto prav tako socialist
Bertrand Delanoë – že leta prisega na sodobno premikanje po mestu. Leta 2007 so vzpostavili sistem skupnih koles Vélib', štiri leta pozneje prvo mrežo električnih avtomobilov na svetu Autolib'. Čeprav so jo zaradi številnih pomanjkljivosti (slabo vzdrževana postajališča, zanemarjena vozila, odpovedi rezervacij v zadnjem trenutku ...) letos poleti razpustili – lastniška skupina Bolloré se je spoprijemala s 50 milijoni evrov izgube na leto –, županja ni pesimistična, ampak v svoji knjigi realistično razlaga, da novi časi kličejo po prožnejših rešitvah in da ni novosti brez političnega tveganja. Revolucionarni Autolib' da je Parižane gotovo okoljsko predramil, zdaj pa da je čas za novo ekorevolucijo: za sveže modele premikanja tako z (električnimi) kolesi kakor z električnimi skiroji in Renaultovimi električnimi avtomobili za skupno uporabo. Od propadlega sistema Autolib' se nova avtomobilska souporaba (po mestu bo dostopna prihodnje leto) razlikuje po tem, da je poenostavljena: avto odpelješ, kjer ga najdeš, in parkiraš, kjer moraš (enako je s skiroji, brez vsakršnega reda posejanimi po mestnih pločnikih), tudi električne polnilnice so modernizirane, kakor je mogoče do vseh teh plačljivih sistemov dostopati s pametnimi telefoni.
Zaradi povišanih cen bencina naj bi protestniki v rumenih telovnikih jutri preplavili ulice Pariza. FOTO: Reuters
Nemalo kritik
Prva dama Pariza, ki javno poziva avtomobilsko industrijo k odgovornosti, je v štirih letih službovanja poskrbela za številne vidne ukrepe, za drobne (ozelenele zaplate po pločnikih, pogozdene strehe ...) in velike projekte: zaprla je obrežje ob Seni in ga odprla za pešce, meščani lahko po novem uživajo na še večjih območjih za pešce v središču vsako prvo nedeljo v mesecu, s čimer je razjezila nemalo kritikov, tudi strokovno prepričanih, kako se z odmikanjem prometa z enih koncev mesta povečuje onesnaženost na drugih, in še vedno je brati o neekološkosti električnih vozil.
Tožba proti evropski komisiji
Nemara šteje podatek, da je Anne Hidalgo – proti kateri se nasprotniki postavljajo tudi s peticijami, denimo zaradi airbnbjevskega spreminjanja pariške »sociologije« – predsednica Cities 40 (C40), mreže 96 metropol, katerih župani se borijo proti podnebnim spremembam. Medtem ko države tako ali drugače spoštujejo pariški okoljski sporazum, v C40 poudarjajo »pravico do okolja«. Anne Hidalgo se zanjo zavzema tudi tako, da se je, kot prav tako piše v (predvolilni) knjigi
Respirer, s 130.000 sopodpisniki peticije s tožbo postavila proti evropski komisiji. Pred sodišče Evropske unije v Luksemburgu jo je postavila zato, ker je ta junija 2016 »z rahljanjem okoljskih standardov o emisiji drobnih delcev« avtomobilski industriji podelila »pravico do onesnaževanja«. Kakor je zapisala, »ne vem, kako bo odločilo evropsko sodišče. Ali se bo postavilo za resnico ali laž, za prihodnost ali preteklost, za državljane ali kapital.«
Ulica meni drugače
Francoski protesti že dolgo niso tisto, kar so bili, in vendar je množično gibanje pričakovati jutri, ko naj bi ulice Pariza preplavili in menda kar omrtvičili protestniki v rumenih telovnikih. Razlog za to so povišane cene bencina, zaradi česar so Francozi z vseh koncev države vznemirjeni že nekaj časa.
Nezadovoljneži, ki se že povezujejo na družabnih omrežjih, se bodo zbrali na Marsovem polju pod Eifflovim stolpom, iz varnostnih razlogov pa se ne bodo smeli zadrževati na Place de la Concorde, saj je preblizu predsedniške palače. Predsednik Emmanuel Macron kljub socialnemu razburjenju zagovarja zvišanje cen goriv, saj verjame, da mora Francija storiti več v boju proti podnebnim spremembam. Za vse to si je prizadeval tudi nekdanji ekološki minister Nicolas Hulot, ki je pred meseci odstopil, ker se je počutil nemočnega proti lobijem.
Jutrišnje proteste podpira 70 odstotkov Francozov, skoraj milijon se jih je podpisalo pod peticijo za cenejše gorivo na bencinskih črpalkah. Razlogi so različni, od geopolitike do spodbujanja k drugačni mobilnosti in kupovanju hibridnih ali električnih vozil.
Komentarji