Nujne vaje v slogu

Vodi prevrat v razpad? Emmanuel Macron je markantna predsedniška figura, humanistično in po inteligenci karizmatična, kakor je tudi macronizem, ki je vzniknil bliskovito, svojevrstna tvorba. Politolog Laurent Jeanpierre mi jo je pred časom opisal kot »postideološko strokovno oblast tehnokratov«. Mladi predsednik Francije je z njo obljubljal revolucijo, eksplozijo neštetih reform v pozitivnem pomenu besede, zdaj pa vse kaže na implozijo: odstopil je že sedmi minister, saj Macronijo, kakor rečejo Francozi, zapušča še minister za notranje zadeve Gérard Collomb.

Ni nepomembno, da je bilo sodelovanje med predsednikom države in drugim najpomembnejšim človekom v vladi med najtesnejšimi in da Collomb, dolga leta župan Lyona: tretje največje mesto v Franciji je vodil od leta 2001 do leta 2017, odhaja z vrha visoke politike, ker bi se prihodnjo pomlad rad spet spustil v tekmo za lyonski županski stolček. Potem ko je izpeljal nekaj težaških reform države, se želi leta 2020 spet zlekniti v udobni fotelj mesta.

​Čeprav politična kriza v Franciji bode v oči – še ne dolgo nazaj je odstopil priljubljeni minister za ekologijo Nicolas Hulot – obsedeni reformist Macron daje vtis, češ, ah, samo še en pripetljal ... Kajpada. Politiki, ministri prav tako, so vedno zamenljivi, v odstopih ni tragike, zato pa nemalo politične simptomatike.

Morda je res problem, da je hiperaktivni megaloman, pogosto vzneseni moralist in baje precejšnji narcis Macron kot »leader« dokaj neizkušen. Preden se mu je maja lani uspelo prebiti v Elizej, nikoli ni vodil nikogar in ničesar (razen krajši čas ministrstva za gospodarstvo); zato ker še nikoli prej niti ni bil izvoljen. Mogoče je njegova težava, da ne zna »unboss(ati)«, kot se izražajo v modernem jeziku veščega upravljanja. Kot šef torej ne »odšefovati«. A dober voditelj, nasprotno, ve, da se »veliko več za precej manj« ne dosega tako, da hoče domala vse narediti trdo in v prvi vrsti sam, ampak med mehkim umikanjem v ozadje in s hkrati popolnim zaupanjem izbranim sodelavcem. Le tako se lahko razcvetijo in potem zacveti še skupnost.

Četudi je od zunaj težko videti, kako je znotraj, simptomi macronizma ne morejo biti le lažni: po javnomnenjski raziskavi BFMTV zdaj že velika večina Francozov opisuje njegov slog kot »avtoritaren« in »aroganten«. In ker se jim zdi vse manj simpatičen, zato pa naprej reformno neutruden, ga podpira le še kaka četrtina.

Javnomnenjska slika ni nikoli, vemo, suhoparno preigravanje številk, ampak je lahko pretnja, ki jo je treba vzeti resno prav tako v Evropi: kajti če prepričano proevropski macronizem oslabi ali razpade, bo alternativa obupna. Za celotni desničarski populizem navija že okoli 40 odstotkov francoskih volivcev.

Pa saj ni mogoče, da bi nebrzdan monarhistični slog odnesel dobro ali vsaj boljšo vsebino ... Macron bi moral vaditi v slogu.