V nadaljevanju preberite:

»Ko se samo življenje zdi noro, ali kdo ve, kje se skriva norost? Preveč zdravega razuma je lahko norost, a najbolj noro od vsega je videti življenje takšno, kot je, in ne takšno, kot bi moralo biti.« Ni ga boljšega opisa današnjega sveta od tega citata iz Don Kihota Miguela de Cervantesa Saavedre.

Don Kihot in njegov oproda Sančo Pansa sta potovala, vse dokler nista zagledala tistega, kar je »veleumni plemič« iskal. »Sreča bolje ravna najine zadeve, kot bi si midva znala želeti; tjale poglej, prijatelj Sančo Pansa, kjer se kaže trideset ali nekaj več za postave ne menečih se velikanov, s katerimi se kanim spopasti in jim vsem vzeti življenje, njihov plen pa bo najino prvo bogastvo; to je namreč pravična vojna in Bogu nadvse dopadljivo delo, ako tolikanj snetljivo seme pometeš z obličja zemlje.« Tako je govoril don Kihot.

»Kakšni velikani?« je vprašal Sančo Pansa. »Tistile tamle,« je odvrnil njegov gospodar, »z dolgimi laktmi, ki merijo pri nekaterih malone dve milji.« »Poglejte, milostni gospod,« je odvrnil Sančo, »da tistole tamle niso velikani, temveč mlini na veter, kar pa je videti kot lakti, so krila, ki poganjajo mlinski kamen, kadar jih veter obrača.«

»Vse kaže,« je odvrnil don Kihot, »da nisi izveden v prigodah.« In tako se je vitez pognal v boj proti sovražnikom, ki se jih je odločil premagati v prid svetu, kakršen mora biti. Tako je ta teden bučalo nestvarno junaštvo borcev proti globalnemu zlu. Pred očmi norih vitezov so se pojavili iluzorni sovražniki, oni pa so poskušali pojasniti, da so to v resnici velikani, in s tem v ponoreli svet pognali preveč zdravega razuma. Na koncu se ni nič več vedelo, kje tiči norost.