V nadaljevanju preberite:

V torek so avtoportret Fride Kahlo z naslovom Diego in jaz na Sothebyjevi dražbi prodali za 34,9 milijona dolarjev, kar je bilo zabeleženo kot rekordna cena, ki je bila kdaj koli plačana za delo katerega od latinskoameriških umetnikov. Pred tem je bil rekorder Fridin mož, Diego Rivera, čigar sliko so leta 2018 na dražbi prodali za 9,76 milijona dolarjev. Kar precejšnje razburjenje je vladalo okoli prodaje vznemirljivega avtoportreta, ki ga je umetnica naslikala leta 1949, torej le pet let pred svojo prezgodnjo smrtjo. Ne ve se, kdo je imel do zdaj v lasti to delo, ve pa se, da je kupec Eduardo F. Costantini, veliki preprodajalec nepremičnin in ustanovitelj Muzeja latinskoameriške umetnosti v Buenos Airesu (MALBA). Portret, o katerem strokovnjaki trdijo, da je »muzejske kakovosti«, bo obogatil Costantinijevo zasebno zbirko.

Ne vem, zakaj me je novica o prodaji portreta Diego y yo vrnila k vprašanju etike trga umetnin, in ne vem, zakaj me je Sothebyjeva dražba razžalostila do solz. Morda zato, ker na tem svetu še vedno ne obstaja nič, kar nima svoje cene, izražene v globalni valuti? Morda zato, ker življenje velikih ljudi, kot je Frida, postane nekaj vredno šele po tem, ko se konča? Ali morda zato, ker o nečem tako pomembnem, kot so solze čarobne umetnice, barantajo prav takšni bogataši, ki so jo spravljali v bes.