Za službo pri Organizaciji združenih narodov ni nujno, da imaš dobre povezave s političnim vrhom, ampak ti lahko vrata odprejo tudi lastna zavzetost, strokovno znanje in mreženje prek meja lastne države. Najlepši dokaz je Tomaž Cigüt, Slovenec, zaposlen pri OZN v Nairobiju.

Uradno ime njegove službe je Program Združenih narodov za naselja, ta je namenjen razvoju naselij in urbanih območij v državah v razvoju. Zaposlen je v pisarni v Nairobiju, enem od štirih sedežev svetovne organizacije, preostali so v New Yorku, Ženevi in na Dunaju.

Kako lahko mlad Slovenec pride do takšne zaposlitve? Nikakor ne čez noč, saj je Tomaž Cigüt o njej razmišljal že med študijem. »Želel sem si delati zunaj Evrope, nekje, kjer se država še gospodarsko razvija in bi imelo moje delo večji vpliv. Razmišljal sem o zaposlitvi pri kakšni nevladni organizaciji ali pri OZN, zato sem se začel prijavljati na pripravništva znotraj OZN, kar je dobra pot za pridobitev izkušenj,« razlaga. »Pripravništvo ni plačano, a sem imel srečo, da sem prejel slovensko štipendijo Ad futura, zato sem imel nekatere stroške pokrite.«

Pripravništvo v Keniji je trajalo slabih šest mesecev. »Nato sem se vrnil domov, nekaj malega sem delal v Avstriji, dokler me niso lani poleti poklicali iz Nairobija,« opisuje. »Poklicali so z istega oddelka, kjer sem bil pripravnik, vendar iz druge pisarne, kar mi je bilo še ljubše, ker sem zdaj osredotočen zgolj na urbano mobilnost.«

Skrbijo za razvoj svetovnega juga

Delo ga veseli, ker lahko opazuje dejanske spremembe. »Ukvarjamo se z javnim potniškim prometom in aktivnimi oblikami mobilnosti – kolesarjenjem in hojo. To je v skladu z novo urbano in trajnostnorazvojno agendo. Avtomobili so neučinkoviti in potratni z vidika energije, zato skušamo doseči premik z osebnih avtomobilov na druge oblike prevoza,« razlaga.

Čeprav deluje v Afriki, se v njegovi pisarni še zdaleč ne ukvarjajo samo z afriškimi projekti. »Pripravljamo projekte za države na globalnem jugu, v Južni Ameriki, Afriki in Aziji,« pravi. »Moje delo je sicer za zdaj usmerjeno predvsem v Afriko, med drugim sem delal pri projektih v Tanzaniji, Etiopiji in Keniji.«

Služba je pretežno pisarniška, a včasih tudi terenska. »V Nairobiju pripravljamo projekte, jih nadzorujemo in pišemo poročila. Ko sem bil v Tanzaniji, v mestu Mwanza pri Viktorijinem jezeru, smo načrtovali nov avtobusni sistem. Imeli smo štiridnevno misijo, polno je bilo sestankov s predstavniki mesta, merili smo tudi širino ulic z laserskimi merilniki, saj nam velikokrat manjka podatkov … Delo je precej raznovrstno.«




 

Ponuditi dober potniški promet

Večino projektov pripravijo na sedežu OZN v Nairobiju, vendar jih nato izpeljejo lokalni izvajalci. Prav zato vpliv OZN včasih ni viden v pravi luči. »V Sloveniji večina ob misli na OZN dobi asociacijo na varnostne misije, medtem ko drugih organizacij znotraj OZN ne pozna,« pravi. »Ker projekte v končni fazi pretežno zaključujejo lokalni izvajalci, naš vpliv velikokrat ni neposredno viden, zato se pogovarjamo, ali bi našemu delu dali več publicitete.«

Kaj točno ima v mislih, predstavi s primerom. »V Dar es Salaamu, administrativni prestolnici Tanzanije, smo postavili učinkovit avtobusni sistem z lastnimi voznimi pasovi, podoben tramvajskemu. Takšen sistem z avtobusi je navadno cenejši, zato to prakso spodbujamo tudi drugje po svetu, saj lahko tako v mestih vzpostavimo daljše linije, na globalnem jugu pa mesta hkrati zelo hitro rastejo in se spreminjajo, in avtobusne linije je lažje prilagajati spremembam v okolju kot linije tramvajev in metrojev,« pripoveduje. »Avtobusni sistem v Tanzaniji je plod naše organizacije; pripravili smo načrte in finančno strukturo, opravili pogovore z zasebnimi partnerji in oblastjo, toda navzven se to ne vidi. Navzven je projekt predvsem plod vlade v Tanzaniji. S tega vidika smo pri OZN omejeni, saj smo velikokrat zgolj v vlogi svetovalca. Toda če bi kar prišli in gradili, bi bilo to lahko videti kot poseganje v notranje zadeve držav, zato smo običajno raje v ozadju s tehnično in svetovalno podporo.«

Čeprav nobena organizacija ni idealna, je z delom pri OZN precej zadovoljen. »OZN ima velik vpliv, in ko nekaj delaš, veš, da to ima širši pomen in da gre za preverjene stvari,« pravi. »Vedno sem si želel delati na področju podnebnih sprememb, da bi pomagal zmanjšati vpliv ljudi na okolje. Po naših napovedih bo do leta 2050 okrog 68 odstotkov prebivalstva živelo v mestih, mestni transport pa je eden glavnih virov ogljikovega dioksida in onesnaženosti. Hkrati so v tem sektorju najboljše možnosti za konkretne izboljšave, s katerimi lahko precej pripomoremo k boljšemu okolju. V mestih lahko naredimo veliko sprememb. Če zagotoviš dober, udoben, zanesljiv in poceni potniški promet, ljudje ne bodo potovali z avtomobili, ampak bodo uporabljali javni prevoz.«


 

V Keniji opazne družbene razlike

S prilagajanjem na novo okolje ni imel težav, a je kmalu opazil, da je Nairobi mesto razlik, enako velja za Kenijo. »Vse je zasebno, bolnišnice, šole ... Šole so razporejene glede na to, kaj si lahko privoščiš. Če nisi iz premožne družine, moraš v slabšo šolo, če zboliš, greš v slabšo bolnišnico, in vse to se pozna v življenju,« razmišlja.

Po selitvi v Nairobi se je začel učiti svahilija, čeprav bi mu v nekdanji britanski koloniji povsem zadoščalo znanje angleščine. »Ker je angleščina tako razširjena, tujci velikokrat uporabljajo izključno ta jezik in veliko jih celo po desetih letih življenja v Keniji ne zna niti besede v svahiliju. Toda domačinom veliko pomeni že, če se jim zahvališ v svahiliju. Ko vidijo, da se nekdo uči njihovega jezika, so navdušeni. Če pri nas v Evropi pričakujemo, da se bo priseljenec učil našega jezika, je tukaj ravno obratno; ljudje ne pričakujejo, da boš znal njihov jezik.«

Tomaž Cigüt se ne uči samo svahilija, temveč izpopolnjuje znanje različnih jezikov zaradi sodelavcev z vsega sveta. »V ekipi so ljudje od vsepovsod, iz Indije, Nemčije, Italije, Francije, Japonske … Tukaj se veliko naučiš o kulturnih razlikah in prilagajanju, saj so razlike med nami precej opazne,« pravi edini Slovenec na agenciji OZN za razvoj naselij.


 

Proti koronavirusu s preventivo

Organizacija dela v njegovi službi se je zaradi koronavirusa spremenila. Zaposleni pri OZN ostajajo doma, imajo videosestanke, v pisarno lahko pridejo samo z dovoljenjem delodajalca. »Delo od doma dobro deluje, tudi stanje v Keniji je kljub strogim ukrepom precej mirno,« pravi. »Zapor nikoli ni bilo, razen v nočnem času. Velik poudarek je na preventivi. Zdravstveni sistem ni učinkovit, zato so kmalu začeli z ukrepi. Ljudi spodbujajo k razkuževanju rok, nošenju maske in izogibanju rokovanja. Ukrepi niso bili zakonsko določeni, ampak so jih zgolj spodbujali, ljudje pa to upoštevajo. Skoraj vsi na ulici nosijo masko, ko greš v trgovino, ti pri vhodu izmerijo temperaturo in razkužijo roke. Mehkih ukrepov je precej.«

In k ustrezni preventivi je morda pomagal prav poseben mehek ukrep: »Na zaščito so opozarjali celo slavni glasbeniki, ki so o epidemiji in ukrepih pripravili posebne pesmi, kar je zelo pomagalo.«