Delitev Kosova kot uvod v delitev BiH

Možnost izbruha nasilja na severu Kosova, ideje o delitvi Kosova in BiH in risanje novih etničnih zemljevidov negativno vplivajo na stabilnost in mir v regiji. Olje na ogenj prilivata tudi Hrvaška in Srbija, ki se, kot kaže, nikoli ne bosta strinjali o preteklosti.

Beograd je doslej poskušal idejo o delitvi Kosova unovčiti v bruseljskih pogajanjih. Vlogo slabega policista je igral šef srbske diplomacije Ivica Dačić, ki se je brez dlake na jeziku zavzel za trajno razmejitev med Srbi in Albanci na Kosovu. Ker se je pokazalo, da Srbija ne bo dobila nobenih odpustkov, se je za delitev Kosova jasno izrekel tudi srbski predsednik.

Môra oblasti v Prištini

Aleksandar Vučić je poudaril, da se mora srbski narod pripraviti, da bo čez 40 let branil Vranje, če se ne bo razmejil z Albanci. Po njegovem je demografija najboljše albansko orožje. Za obrambo se pripravlja tudi kosovski premier. Ramush Haradinaj je prepričan, da ideja o delitvi Kosova ali izmenjavi ozemelj s Srbijo vodi v vojno.

Zgodba o delitvi Kosova je nevarna, ne glede na to, ali gre za Vučićev taktični manever ali ne. Grožnja z delitvijo je tudi eden ključnih vzrokov, da Priština zavlačuje z oblikovanjem skupnosti srbskih občin, za katero se je z Beogradom dogovorila že leta 2013.

Delitev Kosova na srbski sever in albanski jug, ki je vseskozi v igri, je môra Prištine. Kot vse kaže, Beograd pričakuje, da bi lahko s pomočjo ruskega predsednika Vladimirja Putina pridobil za idejo tudi nepredvidljivega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Po navedbah prištinskih medijev sta Putin in Trump o tem govorila na vrhu v Helsinkih.

Ustvarjanje novih etnično kompaktnih ozemelj, ki so bila vzrok za smrt in trpljenje nedolžnih ljudi med balkanskimi vojnami v devetdesetih, predstavlja kontinuirano grožnjo regiji. Čeprav razmejitve in zamenjave ozemelj na severu Kosova in jugu Srbije nikoli ne bo, bo nenehna mednacionalna napetost spodbujala manjšine, da se izseljujejo iz etnično mešanih okolij.

Združitev ostankov velike Srbije

V BiH o novi razmejitvi ozemelj po etničnem principu ne sanja le predsednik Republike Srbske (RS). Po mnenju analitikov si Milorad Dodik prizadeva z zanikanjem najtežjih srbskih zločinov in genocida prebuditi predvojno identiteto bosanskih Srbov. Njegova hipotetična razlaga novega vojaškega konflikta v BiH za Sputnik o tem, kdo se bo vojskoval proti komu in kako bi jo kdo odnesel v tem spopadu, namreč živo spominja na razpravo nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov in haaškega obsojenca Radovana Karadžića v skupščini BiH v devetdesetih.



Dodik je tudi izjavil, da bo Banjaluka terjala članstvo v ZN in drugih mednarodnih organizacijah, če bodo vanje vključili Kosovo. Kot je pojasnil, RS ne bo odstopila od resolucije, ki jo je sprejela skupščina v Banjaluki. V njej terja utrditev državnega statusa RS, če bo prišlo do novih mednarodnih stališč in prakse v priznavanju pravic do samoopredelitve. Sklenil je z besedami, da tujci argumentacije, ki jo uporabljajo za Kosovo, ne morejo izključiti, ko gre za BiH, in v tem pogledu bi morali pri rešitvi vprašanja odnosov med Beogradom in Prištino imeti v mislih tudi rešitev vprašanja statusa RS.

Separatistična retorika v RS služi kot dodaten pritisk na bruseljska pogajanja, ustrahovanje EU in regije z novimi vojnami in obnovo ostankov velike Srbije pa je tudi v igri notranjepolitičnih potreb v RS. Dodik sredi predvolilne kampanje stavi na zavezništvo, če že ne združitev, RS s Srbijo in z večinsko srbskimi območji, ki bi jih lahko nadziral Beograd. V ta končni okvir spadata tako sever Kosova kot močna srbska manjšina v Črni gori. V njegov prid je tudi dejstvo, da načrti o vzpostavitvi tretje hrvaške entitete v BiH očitno ne bodo nikoli prenehali biti aktualni.

Rezultati ameriškega vmešavanja

Tako kot tudi ne različni pogledi Zagreba in Beograda na polpreteklo zgodovino. Vučić je označil hrvaško operacijo Nevihta, ki je končala vojno na Hrvaškem, za etnično čiščenje in zločin, hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović pa je podelila visoko državno odlikovanje generaloma Anteju Gotovini in Mladenu Markaću, ki sta bila na haaškem sodišču kot poveljnika operacije oproščena krivde. Res pa je bila izjava Vučića, da je Hitler hotel svet brez Judov, Hrvaška in njena politika pa Hrvaško brez Srbov, veliko pretiravanje, kot je dejal hrvaški premier Andrej Plenković.

Vučić ni izrekel niti besede o odgovornosti Srbov za zločine med vojno na Hrvaškem, ki jo je zakuhal velikosrbski režim pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića, Grabar-Kitarovićeva pa je zamolčala hrvaške zločine med operacijo Nevihta in etnično čiščenje Srbov. Naj je bilo pregnanih četrt milijona, kot trdi Beograd, ali 90.000 hrvaških Srbov, ki so po trditvah Zagreba odšli kar sami, to ne spremeni dejstva, da se jih je po vojni vrnilo le nekaj deset tisoč. Nacionalistična retorika tudi ne koristi Srbom v Srbiji ali Hrvatom na Hrvaškem, ki se vse bolj množično izseljujejo iz obeh držav.

Pozivi k etnični homogenizaciji in oživljanje idej, kot je združitev vseh srbskih ozemelj, lahko ustvarijo novo politično realnost na terenu. Zaradi nacionalistične politike lahko postanejo obstoječi mirovni sporazumi iz devetdesetih nevzdržni. Daytonski in kumanovski mirovni sporazum, ki sta bila podpisana po vojaškem posredovanju Nata, pomenita simbol ameriške prisotnosti na Balkanu.

Vzbujanje dvoma o rezultatih ameriškega vmešavanja v nekdanji SFRJ je v največjem interesu Rusije. Cilj Moskve je zaustavitev nove širitve Nata in balkanskega modela v Ukrajino in Gruzijo, o čemer priča njeno spletkarjenje v Črni gori, Makedoniji in Grčiji. Kriza na Balkanu ustreza Rusiji tudi zato, ker zmanjšuje pritisk na Moskvo zaradi aneksije Krima in njenega vmešavanja v konflikt na vzhodu Ukrajine. V tej igri potrpljenja tudi računa na opustitev ali vsaj ublažitev sankcij.