V nadaljevanju preberite:

Devetinšestdeset mrtvih je končna črna bilanca decembrskih in januarskih protestov v Peruju, državi, kjer v nasilje kulminiranega državljanskega nezadovoljstva niso videli že od »izgubljenega desetletja« v osemdesetih in kasneje devetdesetih, ko je makroekonomske kazalce z neoliberalnimi reformami popravljal diktator Alberto Fujimori in poglobil že tako veliko družbeno in politično neenakost v državi, ki celo v latinskoameriškem kontekstu velja za eno bolj neenakih. Na eni strani bleščeče vile v bogatih četrtih Lime, na drugi domorodska populacija, ki v Andih dela in živi v razmerah, ki še najbolj spominjajo na suženjske. Vmes, kjer naj bi bil srednji razred, skoraj ničesar.

Nasilni spopadi med policijo in vojsko na eni strani ter pripadniki večinoma domorodskih skupnosti na jugu države, ki so po Andih postavile okoli 220 cestnih blokad, da bi tujim korporacijam preprečile transport surovin, so tragični vrh dosegli v dveh pokolih. V mestu Ayacucho je med streljanjem vojske iz helikopterja umrlo deset ljudi, v mestu Juliaca jih je bilo ubitih 18, v vseh primerih je vojska proti ljudem, ki naj bi jih branila, uperila strelno orožje. Na aktualno predsednico Dino Boluarte, ki je oblast s podporo kongresa uzurpirala po tem, ko je kongres razrešil »ljudskega predsednika« Pedra Castilla, letijo obtožbe o zlorabi oblasti, pretirani uporabi sile, kršitvi človekovih pravic in zločinih proti človeštvu. Na območjih mest Puno, Cusco in Arequipa, ki so skupaj velika za dve Nemčiji, je še vedno postavljenih od 30 do 40 cestnih blokad.