V kolumni preberite: 

Decembra je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo literarno branje v podporo odstopljeni ministrici Tatjani Bobnar. Videti je bilo, da gre za še en eksces društva, ki sicer legitimno zastopa svoje pisateljske člane, vendar se v obupani želji po tem, da bi igralo pomembno družbeno vlogo kot v dobrih starih pomladniških časih, pogosto osmeši. Potem je oddaja Tarča, ki se sedaj že zelo dolgo trudi, da bi tu in tam kaka njena strelica zadela vsaj okvir tarče, pripravila oddajo, v kateri so postrojili predstavnike civilne družbe, da se ti zagovarjajo, zakaj ne protestirajo proti vladi Roberta Goloba. Vse to je bil šele začetek, do danes se je tema dvema bizarnima protestoma pridružila vrsta medijskih analiz, ki gradijo zgodbo, da je vlado Roberta Goloba po manj kot letu dni mogoče primerjati z vlado Janeza Janše. Ja, tistega Janše, ki je protestnike dal odvleči s Trga republike, ki je poskušal ugonobiti STA in nacionalno medijsko hišo, ki je državo vlekel v višegrajski pakt, tistega, ki je dve leti bil kulturni boj z več generacijami mladih. In sedaj naj bi avtoritarne težnje imel Golob: izvajal naj bi politične pritiske, si podredil koalicijske partnerje, polagal orwellovske temelje oblasti ter celo »izgubil stik z ljudstvom«. Pa niso desni mediji tisti, ki na primeru leve vlade gradijo zgodbo o nenehno ogroženi demokraciji, pač pa to počnejo levosredinski, liberalni mediji. Popolnoma isti, ki so pred enim letom Roberta Goloba povlekli na plano iz njegove elektroenergetske jazbine in relativne politične obskurnosti, ga več mesecev izčrpno predstavljali slovenski javnosti in tako iz njega skonstruirali podobo edinega tekmeca in protikandidata Janezu Janši, ki bi se mu na predčasnih volitvah lahko uspešno zoperstavil. Da se mu slučajno ne bi poskušal zoperstaviti kak mlad socialist, ki sanjari o progresivnih socialnih reformah.