Dan, ko bi se moral zgoditi brexit

London – Dve leti po britanski uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe si otoška politika še vedno ni na jasnem, kakšen brexit si pravzaprav želi, proces izstopa države iz EU pa je z neizogibno preložitvijo datuma izstopa dosegel popoln antiklimaks.

Devetindvajseti marec bi moral biti zadnji dan članstva Združenega kraljestva v Evropski uniji, a bo namesto tega datum tretjega – a ne nujno tudi zadnjega – glasovanja o novembra lani doseženem ločitvenem sporazumu. Če ta ne bo potrjen, bodo britanski poslanci že v ponedeljek nadaljevali nezavezujoče glasovanje o alternativnih možnostih, med katerimi sta tudi nov referendum in razveljavitev brexita, vlada pa bo morala razmisliti o tem, ali je pri ločitvenem sporazumu sploh še smiselno vztrajati.
 

Vrsta napačnih odločitev

Vzroki, ki so privedli do trenutnega položaja, so kompleksni, a v osnovi izvirajo iz več napačnih odločitev, ki jih je britanska vlada sprejela po referendumu leta 2016. To je ena redkih stvari, o katerih se strinjajo tako zagovorniki kot nasprotniki britanskega izstopa iz EU. Ti so v pripravah na zapleten pravni in politični proces pogrešali predvsem jasno pogajalsko strategijo, ki je Londonu nikoli ni zares uspelo proizvesti. Hkrati je bilo na Otoku pred uveljavitvijo 50. člena malo resničnega razumevanja za velikost in težavnost naloge, pred katero se je znašla država.

»Vlada Therese May se je od začetka do konca izkazala za povsem nesposobno pri vodenju procesa izstopa. Ko je uveljavila 50. člen lizbonske pogodbe, bi morala imeti jasno izdelano stališče o tem, kaj pričakuje od izstopnih pogajanj, a ga ni imela,« je za Delo pojasnil odvetnik Martin Howe, predsednik skupine Pravniki za Britanijo in eden najbolj zagretih zagovornikov brexita na Otoku. Howe je prepričan, da je bil britanski pristop k pogajanjem popolnoma napačen in da bi se vlada morala vse od referenduma vztrajno pripravljati na ločitev brez dogovora, v pogajanjih z EU pa hkrati poskušala iskati boljšo alternativo. »Namesto tega je premierka ponujala zgolj prazno retoriko o tem, kako je ločitev brez dogovora boljša kot ločitev s slabim dogovorom, ki ji EU nikoli ni nasedla,« je kritičen Howe.



Podobno razlago je ponudil tudi Kenneth Armstrong, profesor evropskega prava na univerzi v Cambridgeu, ki je opozoril, da je bilo Združeno kraljestvo »ves čas pogajanj korak za EU, ki je bila preprosto bolje pripravljena in je bolj jasno razumela svoje lastne interese«. Kot da to ne bi bilo dovolj, so britanski položaj še dodatno otežile notranjepolitične razmere. »Ko je Theresa May na predčasnih volitvah izgubila večino konservativne stranke v parlamentu, je bil obstoj njene vlade odvisen od poslancev severnoirskih demokratičnih unionistov. Zaradi razkola v svoji lastni stranki je premierka le težko opredelila jasno pogajalsko stališče,« je pojasnil sogovornik.

Rezultat vseh teh težav je ločitveni sporazum, ki ga po nekaterih javnomnenjskih raziskavah podpira manj kot desetina britanskih volivcev. Še manj vprašanih verjame, da je vlada dobro izpeljala pogajanja z EU.


 

Škodljiv kompromis

Današnje glasovanje v parlamentu se bo razlikovalo od prvih dveh v tem, da se bodo poslanci odločali samo o pravno zavezujočem delu dogovora z EU, ne pa tudi o nezavezujoči politični deklaraciji o prihodnjih odnosih. Vlada Therese May upa, da bo na svojo stran tako privabila vsaj nekaj opozicijski poslancev in pokazala, da se lahko država izogne daljšemu odlogu brexita. Toda uspeh takšne taktike še zdaleč ni zagotovljen.

Nove zavrnitve ločitvenega sporazuma si ne želijo samo nasprotniki brexita, ampak tudi veliko njegovih zagovornikov, ki dogovor z EU dojemajo kot nesprejemljiv in škodljiv kompromis, v katerega država nikoli ne bi smela privoliti. Med njimi je tudi Martin Howe. »Ker ni nikakršne alternative, ki bi bila sprejemljiva tako za EU kot za britanski parlament, bi morali 12. aprila izstopiti brez dogovora. Želel pa bi si, da bi to lahko storili že na prvotni datum izstopa,« je še povedal sogovornik.