Brexit ne more biti smerokaz, kvečjemu svarilo

Bruselj – Na dan, ko bi po načrtih morali v praksi izvesti brexit, je popolnoma negotovo, v katero smer bo šla ločitev Združenega kraljestva od EU, ki je bila sprejeta na referendumu pred 33 meseci.

V britanskem parlamentu naj bi danes po dveh zavrnitvah še tretjič glasovali o ločitvenem sporazumu, ki ga je premierka Theresa May sklenila z EU27. Če bi poslanci sporazum podprli, bi brexit skladno s sklepi vrha EU lahko odložili do 22. maja. V primeru še ene zavrnitve sporazuma je rok 12. april. Če do takrat ne bo obveljala kakšna druga rešitev (denimo scenarij podaljšanja roka za daljše obdobje, ki bi vključeval britansko udeležbo na evropskih volitvah konec maja), bi grozil kaotičen, neurejen brexit.

V Bruslju tak scenarij obravnavajo kot čedalje verjetnejši. Priprave na neurejeno ločitev, ki bi povzročila velike gospodarske, transportne in druge pretrese, so v EU27 bolj ali manj končane. Posledice bi bile nepredvidljive. Težave bi občutile tudi z Veliko Britanijo manj povezane članice, kakršna je Slovenija, saj bi v proračunu EU nastala velika luknja. V Uniji sicer že vlada utrujenost zaradi ukvarjanja z brexitom in britansko notranjo politiko. V evropski komisiji, da po številnih »ne« v britanskem parlamentu pričakujejo kakšen – »da«.
 

Poenotenje Unije

Med spremljanjem britanske razprave pred referendumom o brexitu 23. junija 2016 si je bilo na stari celini težko predstavljati, da bi v Združenem kraljestvu kot stari, utrjeni demokraciji lahko uspela bizarna kampanja, polna populizma, neresnic in zavajanj.

Na koncu so zagovorniki brexita kar prepričljivo zmagali in EU se je morala sprijazniti z odločitvijo na Otoku. Ko je Theresa May po referendumu prevzemala premierski položaj, je razglasila: »Brexit pomeni brexit in iz njega bomo naredili uspeh.« Skoraj tri leta pozneje se izpolnjujejo napovedi, da je brexit lahko uspeh le za politike, kot so Boris Johnson, Nigel Farage ali Jacob Rees-Mogg. Ti so se raje poskrili pred odgovornostjo. Za EU, ki od samega začetka brexit razume kot igro, v kateri bodo le poraženci, je bil glavni cilj celotnega procesa čim bolj omejiti škodo.

 

Unija se je po prelomni britanski odločitvi na neuradnem vrhu 27 članic septembra 2016 v Bratislavi zavezala k strnitvi vrst in usmeritvi v prihodnost. Državljanom naj bi »ponudili vizijo privlačne EU, ki ji lahko zaupajo in jo podpirajo«. V kontekstu brexita in drugih procesov, kot je bila izvolitev Donalda Truma z njegovo agendo, je Uniji v prihodnjem obdobju le uspelo na začetku premakniti zadeve, ki so bile dolgo v slepi ulici, denimo sodelovanje v obrambi. Okrepilo se je zavedanje o odvisnosti EU od same sebe. Boljša gospodarska gibanja in obvladovanje migracijske krize so krepili samozavest.

Kljub temu je brexit Uniji odžiral veliko energije. V času hitrih globalnih sprememb z vzponom Kitajske na čelu so se morali v Bruslju in glavnih mestih ukvarjati z retrogradnim procesom brexita, ki je videti kot pristopno pogajanje v obratni smeri. Med pogajalskim procesom je Unija, načeta z različnimi krizami, vzponom populizma in notranjimi razdorom pri številnih vprašanjih, le pokazala kreposti. Razlike v stališčih in interesih pri posameznih vprašanjih niso spodkopavale enotnosti članic, ki se je obdržala in nikoli ni bila res ogrožena.

Pričakovanja na Otoku, da se bodo v prelomnih trenutkih lahko dvostransko pogajali z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki da bo za vsako ceno hotela preprečiti zmanjšanje prodaje nemških avtomobilov na Otoku, so se izkazali za veliko iluzijo. Uspešno delovanje EU in njenega enotnega trga kot ene od najpomembnejših pridobitev evropskega povezovanja ima za države članice neprimerno večjo težo kot majhne koristi, ki bi lahko izhajale iz dvostranskih kupčij z Londonom. Tudi kakšno odstopanje, na primer Poljske, na koncu ni ogrozilo skupne linije.

Unija si je pogajanja zamislila kot tehnični proces, ki ga je vodila ekipa pod vodstvom izkušenega francoskega politika in nekdanjega evropskega komisarja Michela Barnierja. Predvsem rdeče linije, ki jih je začrtal London, izstop iz carinske unije in notranjega trga, so skrčili manevrski prostor. Nazadnje se je najbolj zapletlo glede irskega varovala, ki naj bi preprečeval nastanek trde meje na zelenem otoku. A zdelo se je, da za London ostaja temeljno kočljivo vprašanje o prihodnjih gospodarskih odnosih z EU kot daleč največjim partnerjem.


 

Prispodoba o umešanem jajcu

Retorika o Veliki Britaniji v širnem svetu, ki da hitro lahko nadomesti izgubljeno na stari celini, ni imela dolgega roka trajanja. Tudi poskusi, da bi lahko izbirala à la carte, se niso obnesli. Lani poleti jim ni uspelo s predlogom Mayeve iz njene poletne rezidence v Chequersu, po katerem bi z Unijo vzpostavili svobodni pretok le za blago. Za države članice je bilo seveda povsem nesprejemljivo, da štiri temeljne svoboščine notranjega trga (prosti pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala) ne bi bile nedeljiva celota.

V prispodobi o brexitu, Veliki Britaniji v EU kot o umešanem jajcu, ki se ga poskuša spet razdeliti na beljak in rumenjak, kar povedno zrcali težavnost ločitvenega procesa. Spremljanje kaosa, ki ga je povzročila odločitev za brexit, je očitno številnim dvomljivcem odprlo oči, da je EU kljub vsem svojim pomanjkljivostim nenadomestljiva oblika povezovanja. Kot kaže Eurobarometer, se kljub vzponu populistov in nacionalistov v nekaj članicah naklonjenost EU krepi, tudi na Madžarskem in Poljskem. V obeh je delež državljanov, ki mislijo, da je članstvo pozitivna stvar, med najvišjimi.

Drznili bi si napovedati, da brexit po vsem videnem v zadnjih treh letih ne bo imel sledilcev v drugih članicah. Če bo britanski izstop izveden, se bo v Uniji kar nekaj stvari spremenilo. Blok južnih članic bo relativno močnejši, zato bodo severni zagovorniki javnofinančne discipline, zdravega razuma in trgovinske odprtosti pogrešali Združeno kraljestvo. A za Unijo bi bilo najslabše, če bi še dolgo ostajala ujetnica neurejenih vprašanj britanske notranje politike in se ne bi mogla s polno močjo ukvarjati s hitrim prilagajanjem zahtevam 21. stoletja.