»Če bi morala nazaj v tovarno, bi izgubila prihodnost, ne grem več iz šole«

Sanliurfa – V Turčiji je trenutno okoli štiri milijone beguncev, največ na svetu. Od tega jih kar 3,6 milijona prihaja iz Sirije. V zadnjih tednih se je Turčija – in tudi Evropska unija – pripravljala na morebitno novo veliko humanitarno tragedijo: množični eksodus beguncev iz sirskega Idliba.

Rusko-turški dogovor je za enkrat zaustavil veliko ofenzivo sirskih vladnih sil, toda usoda Idliba in treh milijonov prebivalcev te severozahodne sirske province, ki je pod nadzorom različnih uporniških skupin, še zdaleč ni določena. Turške humanitarne organizacije in številne vladne institucije, ki so v senci evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike, vrsto let skrbele za ogromno število ljudi, ki so pobegnili iz najbolj krvavega konflikta našega časa, se pripravljajo na najhujše.

Izboljševanje evropsko-turških odnosov

Zadnja diplomatska zbliževanja EU in Turčije – tudi današnji obisk predsednika Tayyipa Recepa Erdogana v Nemčiji – je mogoče razumeti tudi v kontekstu obetajoče se človeške katastrofe v Idlibu. Potem ko so se po propadlem poizkusu vojaškega državnega udara v Turčija julija 2016 – le tri mesece pod podpisu tako imenovanega evropsko-turškega begunskega dogovora, s katerim je Bruselj Ankari za šest milijard evrov prodal usodo (ne le) sirskih beguncev – odnosi med Turčijo in EU močno zaostrili, Evropa je med dogodki v Istanbulu in Ankari namreč glasno molčala, so se ti v zadnjih mesecih začeli izboljševati. Obe strani se namreč zavedati soodvisnosti in skoraj eksistencialne nujnosti popolnega politično-ekonomskega oportunizma.



Seveda to velja tudi za »begunsko vprašanje«, v primeru katerega je bilo evropsko javno mnenje – in tudi politika – do Turčije marsikdaj izjemno nepravično. Nesporno je sicer, da so turške oblasti sto tisoče beguncev na vrhuncu tako imenovane balkanske begunske poti uporabile kot pogajalsko orodje in prav tako nesporno je tudi dejstvo, da je tihotapski posel v Turčiji potekal »od zgoraj navzdol«, kar je še najbolj potrdilo dejstvo, da je nemudoma po podpisu dogovora med Brusljem in Ankaro število beguncev, ki so iz turških obali potovali proti grškim otokom, drastično upadlo.

Toda ob politično-ekonomski manipulaciji z begunci, kjer je povsem enako umazano vlogo kot Turčija igrala tudi EU, je »večna kandidatka« za pridružitev EU vse od začetka sirske vojne pred sedmimi in pol leti, dobro in sorazmerno učinkovito skrbela za ves čas povečujoče se število sirskih – in tudi drugih – beguncev. Predstavniki turških oblasti in nevladnih organizacij, s katerimi sem govoril v zadnjih dneh, mi drug za drugim zatrjujejo, da je Turčija za oskrbo beguncev do zdaj porabila 32 milijard evrov sredstev iz svojega proračuna. To je številka, ki je Evropa ne pozna. Do zdaj je bilo namreč večinoma govora le o omenjenih šestih milijardah evrov iz »dogovornega paketa«.

Uresničevanje begunskega dogovora

Ta denar je iz Bruslja v Ankaro prihajal počasi, toda v zadnjem letu  – do zdaj je v Turčijo prispela polovica zneska, druga polovica sledi kmalu – so s pomočjo evropskega denarja in pod okriljem ECHO (European Civil Protectian and Humanitarian Aid Operations) v Turčiji zaživeli številni projekti, ki močno vplivajo na kakovost bivanja (večinoma) sirskih beguncev. Od formalnega in neformalnega izobraževanja, boja proti (vseprisotnemu) otroškemu delu in kartične finančne asistence do psiho-socialne in zdravstvene oskrbe.

»Izobrazba je ključna. Mojih sedem otrok bo imelo prihodnost le, če bodo hodili v šolo,« mi je Unicefovem centru za pospešeno dodatno izobraževanje (Accelerated Learning Programme) v Sanliurfi na jugovzhodu Turčije, kjer se sirski otroci učijo turščine, da bi se lahko lažje vključili v javne šole, povedal Mahmud Abdel Karim iz Deir ez Zura, enega od sirskih mest, ki ga je vojna najbolj prizadela. Mahmud, ki je bil pred vojno veterinar, je skupaj z ženo Hazar, nekdanjo učiteljico, v šolo, ki deluje izven uradnega sistema, pripeljal tri svoje otroke. 17-letna Zara, 16-letni Mohamed in 14-letni Ahmad po začetku vojne v Siriji niti dneva več niso preživeli v šolskih klopeh.


Iz Sirije so v Turčijo prispeli brez vsega. Mahmud je bil poškodovan, zato ni mogel delati. Na že tako prenasičen turški trg dela, kjer so sirski begunci po navadi plačani le pol toliko kot njihovi turški sodelavci, marsikje pa so prisiljeni v suženjske odnose, so se morali »odpraviti« njegovi trije najstarejši otroci, ki se zaradi neznanja turškega jezika tako ali ne bi mogli vklopiti v turške javne šole. Zara je delala v tovarni piškotov. Mohamed je polagal ploščice, Ahmed pa je delal v pekarni. Sedem dni v tednu. Od šestih zjutraj do devetih zvečer. 15 ur dnevno. Za dobrih sto evrov mesečno. A družina drugače ne bi mogla preživeti.

Ahmad je za Unicefovo šolo izvedel po naključju. Doma so mu dovolili, da se prijavi, potem pa je za seboj pripeljal še starejšega brata in sestro. Oba sta nemudoma pustila delo. Doma je zavrelo. Družina je ostala brez prihodka – in marsikdaj tudi brez enega samega obroka dnevno. Toda starša sta se odločila, da je prihodnost njunih otrok – izobrazba! – absolutna prioriteta. »Ravno včeraj smo se pogovarjali … Prijelo me je, da bi otroke izpisal iz šole. Kriza … Pa me je žena ustavila. Prepričala me je, da morajo ostati. Da je to edina priložnost za vse nas,« je rahlo poraženo povedal Mahmud Abdel Karim, ki v Turčiji ne najde in ne najde dela. Zaradi tega se je celotna družina pred poldrugim letom s pomočjo tihotapcev tudi poskušala prebiti v Grčijo, a se je moral poln čoln zaradi tehničnih težav obrniti. Otroke je bilo na smrt strah. Še dolgo niso prišli k sebi. Mahmud pa še vedno sanja – načrtuje – pot v Evropi. Oziroma Kanado, ki je zanj obljubljena dežela. Družina se je prijavila (UNHCR) v program za preselitev, a za zdaj niso dobili odgovora. Upajo. Kaj drugega, pravi Hazar, jim ne preostane. Domov, v Sirijo, se ne mislijo vrniti. Deir ez Zor je zravnan z zemljo. Zanj se še vedno borijo praktično vsi glavni akterji sirske (svetovne) vojne. Domači in tuji. Čudež je, da so moji sogovorniki še živi. Ko je leta 2014 bomba padla na njihovo hišo, so bili na obisku pri prijateljih na drugem koncu mesta. Ubitih je bilo 12 članov družine. Med njimi tudi Mahmudov brat in sestra.

»Če bi morala nazaj v tovarno, bi izgubila prihodnost. Ne grem več iz šole,« je odločna Zara, ki želi študirati. Kar koli. Mohamed bi rad vodil veliko kmetijo. Ahmed želi postati arhitekt. Za zdaj vsi hodijo v isti razred, kjer je turški jezik edini predmet. Projekt pospešenega učenja traja 16 mesecev – štirikrat po štiri mesece. Vsake štiri mesece sledi preverjanje znanja. Če učenci opravijo (neformalni) izpit, lahko vstopijo v uradni šolski sistem. »Jaz sem pripravljen,« se je samozavestno zasmejal Ahmed.