Castro odhaja, njegov režim še malo ostaja

V Havani se ta teden dogaja­ velika sprememba, vsaj na ­videz. Z oblasti bo jutri kot predsednik države in vlade­ ­odšel mlajši izmed bratov ­Castro, 87-letni Raúl. Vladal je ducat let, nadaljeval skoraj­ polstoletno vladavino brata Fidela.­ Za naslednika je imenoval razmeroma mladega aparatčika, 57-letnega Miguela Díaza-Canela.



Mladega zato, ker se je rodil po prevratu, imenovanem Revolucija, ki sta ga brata izvedla pred skoraj 60 leti. Vrhovni voditelj otoka kot partijski šef ostaja Raúl. Formalno vsaj do leta 2021, če mu bo zdravje služilo. Dosedanji podpredsednik vlade Miguel Mario Díaz-Canel Bermúdez, ki bo jutri na ukaz postal vrhovni vodja države, ne pa tudi partije, ki odloča o vsem, je za Kubance razmeroma neznano ime, za tuje opazovalce pa še bolj. Po poklicu je inženir, vendar je ves svoj delovni vek preživel na političnih, partijskih in upravnih funkcijah na lokalni, podeželski ravni. Potem si ga je sedanji predsednik pripeljal v Havano in ga postavil za namestnika. Pravijo, da je bil poslušen gospodarju, ­nekateri poznavalci razmer pa ­trdijo, da je v resnici stal za vsemi omembe vrednimi spremembami, ki jih je uvedel Raúl.

D-C je neznanka

Veliko laže kot o možu z imenom D-C, tako Díazu-Canelu na kratko pravijo v Havani, je bilo ugibati o dveh naslednikih, ki ju je proti koncu kariere napovedoval Fidel Castro, Raúl pa odgnal. Tedanji podpredsednik Carlos Lage in tedanji zunanji minister Felipe Pérez Roque sta bila odstranjena čez noč. Oba sta bila dokaj priljubljena politika, Fidel ju je vzgajal za naslednika in dal to vedeti tudi ljudem. Díaz-Canel je neznanka.

Raúl Castro je kljub kritikam, ki so prišle iz sveta tudi po njegovem največjem uspehu, navezavi stikov z ZDA in začasni zamrznitvi hladne vojne v Karibih, uvedel marsikatero za Kubance opazno spremembo. Med dosežke, ki jih Kubanci po svoje cenijo, uvrščajo pojav računalnikov in mobilnih telefonov, zdaj jih je že 5 milijonov, pa odhod iz države brez posebnih partijskih dovoljenj, ki je umiril napetosti med izobraženimi mladimi ljudmi, ki so se prej počutili kot v zaporu. Raúl je uvedel zasebno pobudo v turizmu in obrti, ki je ustvarila več kot pol milijona zasebnih restavracij, mini hotelov in obrtnih delavnic.

Kubanci so bili počaščeni, ko jim je Raúl dovolil vstopiti v hotele, prej namenjene samo tujcem. To je med drugim presekalo verigo s prostitucijo povezane korupcije. Režim je v Raúlovem času dovolil tudi trgovino z nepremičninami, katere razsežnosti še ne doumejo, saj se po eni strani za navideznimi domačimi kupci najverjetneje skrivajo tujci in Kubanci iz Miamija, po drugi pa pravi, nekoč nacionalizirani lastniki nepremičnin ali njihovi potomci še vedno živijo v tujini, zlasti v Miamiju.

Turizem se je razcvetel predvsem po vzpostavitvi odnosov z ­Washingtonom, tudi nove zaostritve v Trumpovem času, ki oznanja novo hladno vojno, ga niso ustavile. Pet milijonov turistov na leto je za sedanje razmere in zmožnosti pridelave hrane več kot dovolj. Že zdaj zaradi turistov marsi­kdaj zmanjkuje hrane za domače ­prebivalstvo.

Raúl Castro je vsaj malo odprl Kubo svetu, dovolil je delno prevetritev zdaj že šest desetletij starega režima (obletnico revolucije bodo praznovali na novo leto). Kot vrhovni partijski voditelj bo moral poslej voditi svojega učenca skozi labirinte, ki se jih Kubanci še ne zavedajo. Tako ugotavljajo redki kubanski intelektualci, ki si upajo javno komentirati dogajanje.

Spremembe je v razmerah, ko o vsem odloča ozka partijska elita, laže uresničevati kot ob demokratičnem odločanju, zato bi bili vladajoči Kubanci radi podobni Kitajcem, vendar bi morali na Kubi začeti po kitajsko tudi kaj proizvajati. Tega ob dveh tretjinah držav­ljanov, zaposlenih pri državnih in partijskih jaslih, kjer že dobrega pol stoletja ne proizvajajo popolnoma nič, razen učinkovitega sistema korupcije, ni mogoče doseči.

Díaz-Canel se bo pod strogim očesom mentorja in šefa moral spoprijeti z doslej nerešljivim problemom dveh denarnih enot. Navadni peso je vreden štiri dolarske cente, v njem izplačujejo plače, pa tudi uradna statistika temelji na njem in zamegljuje realno gospodarsko sliko. Konvertibilni peso, na kratko Cuc, je po vrednosti primerljiv z dolarjem, z njim pa državljani kupujejo v trgovinah, kjer za navadni peso ne dobijo več ničesar.

Razslojevanje

Dve valuti sta v zadnjega četrt stoletja, odkar si ju je izmislil Fidel v »posebnem obdobju« po odhodu Rusov, pripomogli k razslojevanju Kubancev, k boleči delitvi na nov zasebni sektor in na sorodnike izseljencev iz ZDA na eni strani, na drugi pa na tiste, ki morajo preživeti le z nekaj zasluženimi dolarji in se odločati, ali bodo slabo jedli ali se bodo namesto tega oblekli.

Kdor dela za 20 ali 30 dolarjev na mesec in mora s tem preživeti ob tržnih cenah, to so po navadi najvišje kvalificirani strokovnjaki, tudi nekoč tako cenjeni zdravniki, najprej pomisli na odhod iz države. Prav to se zadnje čase dogaja še bolj množično kot prej.

Volilni proces

Po napovedih bo D-C vsaj v začetku konservativen. To nakazujejo že sedanje omejitve v zasebnem sektorju, kjer novi kandidati ne dobivajo več dovoljenj. Kaj bo storil pozneje, koliko samostojnega odločanja mu bo partija dovolila, ni znano.

S spremembo na vrhu države in vlade se je ta teden končal tudi tako imenovani volilni proces, ki se je začel z lokalnimi volitvami, na katerih so lahko prispevali kandidate samo partijski komiteji in njim podložne organizacije, nadaljeval pa z volitvami v skupščino (en kandidat za vsak sedež v parlamentu), kjer je vendarle nekaj novih imen, saj so stari revolucionarji pomrli. Sklenil se je z imenovanjem predsednika, ki ga parlament lahko samo potrdi. Novega, čeprav tokrat zgolj navideznega kubanskega papeža, so partijski kardinali torej samo potrdili.