Brez medijske svobode bližje diktaturi

V Srbiji, kjer sta po mnenju EU »resno ogroženi demokracija in svoboda medijev«, se te dni bije bitka okoli televizijskega programa N1, enega redkih, za katerega velja, da ni pod nadzorom oblasti. Pred dobrim tednom je približno 300 tisoč gospodinjstev ostalo brez možnosti, da bi spremljali ta program, zaradi česar so se oglasili številni novinarji in akademiki.

»To je korak k vpeljavi popolne diktature v Srbiji,« je ocenil znanstveni svetnik Slobodan Prvanović v imenu 61 akademikov, ki so se že prej podpisali pod zahtevo za spremembo uredniške politike nacionalne Radio-televizije Srbije (RTS), zdaj pa podpisujejo tudi pobudo »DasevidiN1«. Program N1, ekskluzivni partner ameriškega kanala CNN za države bivše Jugoslavije, sicer v lasti United Group iz ZDA, katerega večinski delež je lani kupil BC Partners iz Velike Britanije, pomeni za Srbijo vsaj delno uravnoteženost medijskega prostora. Delno zato, ker se program distribuira kabelsko, zato ga ne morejo gledati vsi, pač pa le prebivalci večjih mest. V dneh, ko je Srbija na lestvici »indeksa demokracije« britanskega Economista za leto 2019 padla še za pet mest in je zdaj na 66. mestu, je zmanjšanje dosega N1 še toliko bolj neprijetna.



Tam, kjer program N1 lahko gledajo, ob 19-ih, ko se prične dnevnik, množično sedejo pred male ekrane. Kjer N1 ni dosegljiv, lahko gledajo sicer več programov drugih televizij, ki imajo nacionalno frekvenco, a so – kot trdijo poznavalci – vsi po vrsti blizu oblasti s predsednikom Aleksandrom Vučićem na čelu. Med njimi prednjači državna RTS. Za razliko od RTS je N1 do oblasti močno kritičen.
 

Komercialni spor ali omejevanje medijske svobode

Brez N1, ki se od leta 2014 distribuira kabelsko 24 ur na dan, je ostalo približno 300 tisoč gospodinjstev, v katerih živi okoli milijon prebivalcev, ki so program spremljali preko dveh operaterjev v okviru državnega Telekoma Srbije. Kritiki zato opozarjajo, da je to poteza oblasti proti kritičnemu novinarstvu. Direktor Telekoma Predrag Ćulibrk je dokazoval, da gre za komercialni spor, v katerem ravna United Media, ki nastopa v imenu N1, nezakonito. Brez vpogleda v pogodbe je sicer težko presojati, a novinarska in akademska javnost dokazujeta, da ima prav United Media in da so oškodovani gledalci.

Po besedah urednice revije Nova ekonomija Biljane Stepanović in odgovornega urednika tednika Vreme, ki sta se oglasila prva, »ni normalno, da se ljudem onemogoča slišati drugačno mnenje in drugačne informacije« ter »nedopustno, da se že tako malo število neodvisnih medijev še dodatno omejuje, ker se ima oblast za izključnega lastnika resnice in informacij«. Profesor političnih ved Đorđe Pavičević je ocenil, da gre za »discipliniranje medijev, ki je še posebno pomembno v letu volitev«.

Grožnje novinarjem

Pritiski na novinarje v Srbiji so del vsakdana. Pri tem ne gre le za ekonomske pritiske, nizke plače in negotov položaj na trgu dela, ampak tudi za odkrite grožnje in celo fizično nasilje, kot je bil, denimo, požig hiše enega izmed tukajšnjih novinarjev pred dobrim letom. Voda na mlin oblasti je dejstvo, da so tudi novinarji med seboj močno razdeljeni na (zagotovo) provladne in (domnevno) neodvisne. Razdeljenost ustreza vsem oblastnim strukturam – političnim in ekonomskim. Umik N1 s ponudbe dveh kabelskih operaterjev je eden od pritiskov na medije.

S tem se ne strinja premierka Srbije Ana Brnabić, ki je podprla direktorja Telekoma in izjavila, da se program N1 vede kot politična stranka, ki je uspešnejša od vseh opozicijskih strank. Napovedala je, da se bo vlada obrnila po pomoč k evropskim institucijam.

Neodvisno združenje novinarjev Srbije je njeno izjavo označilo kot kršenje vseh civilizacijskih, kulturnih in demokratskih pravil obnašanja državnih funkcionarjev.

Ambasador ZDA Anthony Godfrey, ki je bil skupaj s premierko gost iste televizijske oddaje, se je distanciral od domnevno komercialnega in političnega spora okoli N1, menil pa je, »da bi bilo v interesu Srbije, da ima najširšo publiko za vse medije« in spomnil, da so EU, OECD in ZDA že večkrat opozorili na pomanjkljivosti v srbski medijski krajini. To je tudi eden trših orehov za vstop Srbije v EU.