V nadaljevanju preberite: 

»Nimam tetovaž, jaz imam brazgotine.« S temi besedami je Marina Abramović ob neki priložnosti opisala svoje telo, ki ga od začetka svoje bogate kariere pa vse do današnjih dni uporablja kot edini inštrument, najmočnejši glas in neusahljiv vir umetniške interpretacije stvarnosti.

Brazgotine ima po vsem telesu. Med vsemi drugimi tiste na glavi pričajo o performansu iz leta 1975 Umetnost mora biti lepa, umetnica mora biti lepa, v katerem si celo uro kompulzivno češe lase s kovinsko ščetko v eni roki in kovinskim glavnikom v drugi. »Umetnica mora biti lepa?« se sprašujemo skupaj z njo, medtem ko se njeni lasje spreminjajo v trpinčeno šavje eksistencialnega kaosa. »Umetnost mora biti lepa,« ugotavljamo, medtem ko ji kri curlja iz lobanje, ranjene z nasilnimi zobci ultimativnega orodja ženske lepote.