V nadaljevanju preberite:  

Odnosi med Francijo in Alžirijo so zgodovinsko okrutni in krvavi, aktualno pa – čeprav kolonializma že šestdeset let ni več – še naprej zapleteni in nesimetrični. Že pogosta raba besede postkolonializem razkriva, kako preteklost ni prepuščena zgodovini, ampak mnoge rane še skelijo, tudi tista, ki so jo 17. oktobra 1961 odprli v Parizu. V intervjuju za Delo jo je pred kratkim v Franciji pojasnil Fabrice Riceputi, sveže upokojeni profesor zgodovine in geografije, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino (Institut d'histoire du temps présent) in avtor knjige Ici on noya les Algériens: La bataille de Jean-Luc Einaudi (Tukaj smo utopili Alžirce: bitka Jean-Luca Einaudija).

17. oktobra 1961 so bili številni Alžirci, živeči v Parizu, žrtve pravega masakra. Policija se je okrutno znesla nad njimi, čeprav so miroljubno protestirali proti policijski uri, zapovedani samo zanje oziroma Magrebčane. To je bilo tudi na tej strani Sredozemlja nadvse napeto obdobje krvave vojne v Alžiriji. Kaj se je zgodilo?

Oktobra 1961 je bilo le še nekaj mesecev do konca alžirske vojne, neodvisnost Alžirije je bila zgolj vprašanje časa in nekaterih modalitet, čeprav so bila pogajanja med predsednikom Charlesom de Gaullom in alžirsko FLN [Nacionalna osvobodilna fronta] takrat prekinjena. V francoski vladi je namreč obstajala frakcija – na njenem čelu je bil premier Michel Debré –, ki je poskušala na vse mogoče načine sabotirati pogajanja. V takih okoliščinah je bila sprejeta odločitev, da je treba imeti okoli 400.000 Alžircev, kolikor jih je živelo v Franciji, po večini v pariški regiji, karseda pod nadzorom. Prefekt pariške policije Maurice Papon je zanje zapovedal policijsko uro, po kateri od pol devetih zvečer do pol šestih zjutraj niso smeli od doma. Odločitev ni bila zakonita, saj se v Franciji ne sme tako diskriminirati nobene skupine. Zato so se v Francoski federaciji FLN, ki je bila takrat odlično organizirana in finančno pomemben segment FLN, kajti zbrala je večino kotizacij, odločili, da ne bodo organizirali klasičnega protesta, ko se zbrana množica premika od točke do točke, ampak nekakšen bojkot policijske ure.