Bitka za naslednika Junckerja gre v vročo fazo

Bruselj - Vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke (EPP) v evropskem parlamentu Manfred Weber je še uradno objavil, da bo kandidiral za vodilnega kandidata (Spitzenkandidata) svoje politične družine na evropskih volitvah maja prihodnje leto.  

Nemški politik, ki prihaja iz bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), je prepričan, da je Evropa na razpotju in da evropske volitve maja prihodnje leto odločajo o prihodnosti EU.  »Gre za samouveljavitev Evrope in obrambo naših vrednost, saj smo napadeni od zunaj in od znotraj. Gre za preživetje evropskega načina življenja,« je sporočil Weber.

Zaradi tega po njegovem mnenju v Evropi ne sme biti nadaljevanja enakega. Ker EU niso institucije birokratov in elit, želi Evropo vrniti ljudem. 

Če bi se Webrovi načrti uresničili, bi na koncu utegnil postati naslednik Jean-Clauda Junckerja na položaju predsednika evropske komisije. Bavarec sicer ima blagoslov nemške kanclerka Angele Merkel za kandidaturo, a glede obljube o njegovem izboru na Junckerjev položaj v primeru volilne zmage EPP je še zadržana.   

Več kot pol stoletja ni bil noben Nemec na čelu evropske komisije. Prvi in edini doslej je bil Walter Hallstein (1958-1967) v času, ko je tedanja Evropska gospodarska skupnost imela šest članic in je bila struktura povsem neprimerljiva z današnjo.
Weber je med vodilnimi politiki CSU, ki je v zadnjih letih postala veliko bolj kritična do EU in zlasti bruseljske birokracije, s svojo izrazito proevropsko bolj izjema.

Parlamentarno grabljenje pristojnosti?

Nasploh je zmeren, miren in liberalen. V neuradnih pogovorih deluje zadržano in se predstavlja kot povezovalni politik. Tudi v nemških notranjepolitičnih spopadih med CDU in CSU je bilo videti, kot da je bliže Merklovi.

Ena od njegovih pomanjkljivosti je,  da še nikoli ni imel izvršilne funkcije v vladi. Poleg tega številni kritiki že tako očitajo Nemčiji premočno vloga v EU, ki da bi se s Nemcem na čelu osrednje institucije z okoli 32.000 zaposlenimi še okrepila.  

V vladah številnih držav članic obstajajo močni dvomi o sistemu Spitzenkandidatov, ki ga je vsilil evropski parlament. Kritiki radi govorijo o parlamentarni zlorabi pristojnosti s siljenjem EU v tak sistem izbora predsednika evropske komisije.

V pogodbi o EU je predvideno zgolj, da »ob upoštevanju volitev v evropski parlament in po opravljenih ustreznih posvetovanjih evropski svet s kvalificirano večino evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika evropske komisije. Evropski parlament izvoli tega kandidata z večino svojih članov.«

Nemška kanclerka Merklova je že leta 2014 zgolj s stisnjenimi zobmi sprejela izvolitev Spitzenkandidata  EPP Junckerja na položaj predsednika evropske komisije. Med članicami prevladuje prepričanje, da prihodnje leto po volitvah ne bi smelo biti ni nobenega avtomatizma. Tako naj bi bila Webru zagotovljena le kandidatura za EPP, ne pa tudi vodenje evropske komisije v primeru zmage njegove strankarske družine.  

Tako želijo voditelji članic imeti proste roke, da po volitvah na osrednje funkcije v EU razdelijo po svoji logiki. Že tako bo morala v evropskem parlamentu Junckerjevega naslednika potrditi koalicija dveh ali več političnih skupin.  

Macron še skriva karte

Velike neznanka je francoski predsednik Emmanuel Macron, ki zavrača proces Spitzenkandidatov. Sam sploh ni član nobene politične družine in glede njegovih načrtov za evropske volitve se samo še ugiba. Za njegovo favoritko za Junckerjevo naslednico velja evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, ki se je v zadnjih letih uveljavila v bitki z ameriški spletnimi orjaki na čelu z Googlom.

V doslej drugi največji skupni socialistov in demokratov (S&D) se kot kandidati omenjajo gospodarski komisar Pierre Mosocovici, zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini, prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, nekdanja danska premierka Helle Thorning Schmidt, bivši avstrijski kancler Christian Kern …

Uradni postopek zbiranja kandidatura  EPP se sicer začenja jutri.  Odločitev o njihovem »spitzenkandidatu« bo sprejeta na kongresu v Helsinkih novembra. Krožijo imena še drugih morebitnih kandidatov iz njihovih vrst, denimo pogajalca za brexit Michela Barnierja ali nekdanjega finskega premiera Alexandra Stubba.