Vzhodnonemško mesto migrantskega zločina

Chemnitz – »Obsojam vsakršno nasilje!« je v dovolj dobri nemščini povedal sirski begunec, ki je v torek zvečer s palestinskim prijateljem sedel pred letnim kinom saškega Chemnitza. Samo streljaj stran sta v noči s sobote na nedeljo druga mlada begunca iz Sirije in Iraka z nožem usmrtila 35-letnega nemškega državljana in v ponedeljek so zaradi tega tam divjali skrajni desničarji. Nemčija je pretresena.

»Iz srca mi je žal, da se je to zgodilo pri nas,« je bila prizadeta tudi ženska srednjih let, ki je hitela mimo in se tako kot številni drugi ni hotela predstaviti, a je bila vesela, da so bili med skrajnimi desničarji njeni someščani v manjšini. Zdaj se ve, da so organizatorji demonstracij s pomočjo družbenih omrežij v Chemnitz povabili skrajne desničarje in nogometne huligane iz vse Nemčije. Zbralo se jih je več kot šest tisoč. Tiste, ki so se kameram nastavljali s hitlerjansko iztegnjeno roko, že preiskuje policija, a je bila ta v ponedeljek zvečer preobremenjena.

Na Saškem se zdaj vroče prepirajo, kaj je še ostalo od avtoritete države, deželni ministrski predsednik Michael Kretschmer pa je najprej kljub vsemu hvalil domnevno policijsko »superdelo«. Zdaj je znano tudi, da je zvezni urad za zaščito ustave posvaril saške oblasti pred divjanjem skrajnih desničarjev in njihov predstavnik za tisk ne razume, zakaj na Saškem opozoril niso upoštevali. Komaj šeststo policistov ni zmoglo držati narazen desetkrat več skrajnih desničarjev in več kot tisoč protidemonstrantov. Okoli dvajset ljudi je bilo ranjenih, med njimi dva varuha reda, številni izzivalci skrajnih desničarjev pa so se z demonstracij vrnili pošteno prestrašeni.

        

Med temi sta bila tudi študenta Michael in Andre, ki sem ju ustavila na chemniški Ulici narodov. Široka avenija se kiti z lepo obnovljenimi zgradbami, tako kot so lepo prenovljena številna druga mesta v štirimilijonski nemški deželi ob meji s Češko in Poljsko. Še več, Saška že velja za bogatejšo kot nekatere zahodnonemške dežele, njena prestolnica Dresden, ki je bila med zavezniškimi bombardiranji ob koncu vojne popolnoma porušena in požgana, pa dobiva nove in obnovljene stavbe s patino veličastnih starih časov pred Nemško demokratično republiko in svetovnimi vojnami. Chemnitz še ni tako daleč, celo nekatera pročelja hiš ob osrednji mestni aveniji še niso v celoti prenovljena in tudi pločniki so ponekod razmajani po starem, a je tudi četrtmilijonsko mesto po lepoti svetlobna leta daleč od obdobja pred združitvijo. A gigantska glava Karla Marxa iz časov, ko se je Chemnitz še imenoval Karl-Marx-Stadt, še vedno kriči o drugačni zgodovini in socializaciji nekaterih prebivalcev.

Varuhi reda še niso kos agresivnosti množice

»Tukaj so divjali za menoj, bil sem čisto sam,« Michael kaže na park pred spomenikom. »Hoteli so me ubiti, vse nas, levičarje, hočejo ubiti!« Mladeniča sta bila v ponedeljek med tistimi, ki so se kmalu znašli brez policijske zaščite, saj varuhi reda kmalu niso bili kos agresivnosti zbrane množice. »Videl sem, kako so desničarji zaigrali prepir na enem koncu, da so na drugem lahko prebili policijske vrste,« je povedal Andre. Krščanskodemokratsko stranko deželnega premiera Kretschmerja je obtožil, da noče sprevideti skrajno desničarske nevarnosti, skupaj z njo pa tudi njihove socialdemokratske koalicijske partnerje in nekatere druge stranke. Chemnitz ima socialdemokratsko županjo, v vsej Saški pa CDU sama ali v koalicijah vlada že vse od propada Nemške demokratične republike. A ni mogoče reči, da bo še dolgo. Nacionalistična AfD je na zadnjih volitvah v bundestag na Saškem prejela 27 odstotkov glasov.



Saška je tudi domovina gibanja »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« Pegida, ki je nastalo še pred zadnjo begunsko krizo, v Zwickauu le kakšno uro vožnje z vlakom od Chemnitza pa so zatočišče našli morilci Nacionalsocialističnega podzemlja (NSU), ki so skoraj desetletje ubijali turške in grške priseljence ter nemško policistko. »Preprečiti moramo, da bo Chemnitz postal mesto marširanja skrajnežev,« zdaj pravi saški premier. Tudi zanj je nesprejemljivo, če so med spontanimi zborovanji napadeni ljudje tujskega videza, država si mora vrniti monopol oblasti. Domneva celo, da je bil Chemnitz v ponedeljek žrtev lažnih novic, ki so jih nasprotniki reda in miru širili po spletnih omrežjih.

Novinarji pa so že izbrskali, da so skrajni desničarji podatke o morilcih 35-letnega Nemca kubanskega rodu dobili iz policijskih vrst in vsa Nemčija se spet sprašuje, kaj se dogaja s saško policijo. Na demonstracijah AfD in »Domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« le nekaj dni pred dogodki v Chemnitzu je v Dresdnu uslužbenec deželnega kriminalističnega urada verbalno napadel novinarje javne televizijske postaje, ki so ga snemali. Policija, ki je prihitela na kraj prepira, pa se ni lotila demonstranta, ampak je tri četrt ure pregledovala dokumente televizijske ekipe in ji s tem oteževala delo.



Dan po zdaj že razvpitih ponedeljkovih demonstracijah v Chemnitzu pa na mestnih ulicah ni bilo videti ljudi, ki »izzivajo državni monopol nasilja«, ali vsaj ne tistih med njimi, ki bi jim lahko že po zunanjosti pripisali skrajno desna ali celo neonacistična prepričanja. Morda tudi zato, ker je bilo tokrat za spremembo na ulicah res veliko policije. »A bodo kmalu spet prišli,« napovedujeta Michael in Andre. »In z njimi bo Björn Höcke!« Turinški AfD je razvpit po izjavi, da si je nemški narod edini na svetu postavil spomenik nacionalni sramoti v središču svoje prestolnice, s čimer je mislil na spomenik holokavstu nad milijoni Judov med nacistični strahovlado. Zaradi številnih podobnih izjav so ga skoraj izključili celo iz najbolj nacionalistične stranke Nemčije, a ga niso, Höcke ostaja v Alternativi za Nemčijo. Če bo res prišel v Chemnitz, bosta Michael in Andre spet demonstrirala? »Seveda, saj morava. Če se ne bomo bojevali mi, se ne bo nihče.«

»Končno nas bo morda kdo poslušal«

Nekateri meščani Chemnitza pa razumejo tudi demonstrante proti begunskemu navalu v Nemčiji. »Končno nas bo morda kdo poslušal!« se je pred spomenikom razburila upokojenka Brigitte. Demonstracije je opazovala med vračanjem domov iz mestnega doma upokojencev, kjer mora delati kot negovalka, da si doda k pokojnini. »Vse življenje sem delala kot tajnica, pa dobim samo 700 evrov na mesec, tudi številne znanke delajo še po upokojitvi. Ljudje so jezni.« Pravi, da je politično bolj na levici, a nepravičnosti jezijo tudi njo, zato se strinja z obtožbami, da je za to, kar se dogaja zdaj, odgovorna kanclerka Angela Merkel s svojim motom iz begunske krize »Zmogli bomo!«. Naprej na Brückenstrasse so meščani že polagali svečke in rože na mesto, kjer je v noči s sobote na nedeljo umrl Daniel H. Mizar po poklicu je bil kubanskega rodu, a se je rodil in odrasel v Chemnitzu. V času Nemške demokratične republike so bili dobrodošli le priseljenci iz drugih komunističnih držav in še teh je bilo malo.



Tudi danes je v vzhodnonemških deželah tujcev veliko manj kakor na zahodu osrednje evropske države, a zločinci med njimi še bolj razburjajo kot drugje. »Lahko bi bil moj sin,« je pred grmado rož in svečk za Daniela H. povedala starejša ženska, ki tako kot številni drugi vprašani ni hotela povedati svojega imena. »Ne bi se smelo dogajati, da nasilneži in kriminalci lahko ostajajo pri nas. Vse, ki prihajajo brez dokumentov, bi bilo treba poslati nazaj.« Prve novinarske ekipe so postavljale kamere, ko se je k ad hoc spominskemu mestu s kolesom pripeljal starejši moški in začel s solzami v očeh moliti. Žrtve ni poznal, a saj dogajanje v Chemnitzu in drugod tako ali drugače prizadevajo vso Nemčijo.