Bitka za bruseljske milijarde lahko postane proračunska kriza EU

Bruselj – Glede na nasprotujoča si stališča držav članic in nasploh zapletene politične razmere je sprejemanje prihodnjega sedemletnega proračuna EU videti kot ukvarjanje s kvadraturo kroga. Pravzaprav nihče ni zadovoljen s predlogi evropske komisije, kako bi v obdobju 2021–2027 zbrali in razporedili 1135 milijard evrov.

Evropski komisar za proračun Günther Oettinger je na začetku nove sezone sprejemanja odločitev v EU v nastopu pred bruseljskimi dopisniki pozival k pravočasnemu sprejetju proračuna. Prepričan je, da bi bilo precej bolje, če bi proračun lahko spravili pod streho do evropskih volitev maja prihodnje leto. Tako bi vsi vpleteni lahko imeli dovolj časa za pripravo programov.
Predvsem večji projekti, kakršni so raziskave, plinovodi ali infrastruktura, potrebujejo gotovost, kaj bo s financiranjem.

Oettinger se boji, da bodo evropski raziskovalci odšli v Silicijevo dolino ali drugam zunaj EU, če ne bo jasnosti glede prihodnjega financiranja znanosti. Glavni problem bi lahko bil, da se bo evropska politika od majskih volitev do konca leta 2019 ukvarjala z drugimi stvarmi. V ospredju bodo najprej kadrovska vprašanja, saj bodo morali biti imenovani vodilni kadri v evropskih institucijah, od ECB do evropske komisije.

V evropskem parlamentu bodo novi poslanci in pričakovano je oblikovanje novih skupin. Ni še popolnoma jasno, kakšne načrte na ravni EU ima francoski predsednik Emmanuel Macron. Tako bi ena od novih parlamentarnih skupin utegnili biti »makronisti«, zbrani iz različnih delov Evrope in različnih političnih barv. Zaradi takšnih okoliščin se s proračunom – če ne bo sprejet pred volitvami – sploh ne bi začeli resno ukvarjati pred letom 2020.

Uravnavanje interesov

Posebna nevarnost bi bila blokada pogajanj ali sprejetje proračuna. Prva raven razprav je bolj ali manj tradicionalna. Vzhodne članice razglašajo Oettingerjev predlog za nesprejemljiv, ker se znižujejo naložbe v manj razvite regije (kohezija). Francijo in Irsko jezi zmanjševanje denarja za kmetijsko politiko. Po drugi strani bogate članice, kakršni sta Nizozemska ali Švedska, želijo, da proračun ne sme biti višji od enega odstotka BDP (Oettinger predlaga 1,14 odstotka) in da mora odhod Združenega kraljestva kot velikega neto plačnika pomeniti, da EU potroši manj.

To, da nihče ni zadovoljen s predlogom, Oettingerja nekako tolaži. »Mislim, da je popolno uravnotežen,« je prepričan. Samo sprejetje proračuna vidi kot simbol dobrega delovanja EU in usklajevanje interesov. Če soglasja med članicami ni, so po njegovem mnenju zmagovalci vsi tisti, ki si ne želijo, da bi bila EU uspešna in močna. Navedel je Vladimirja Putina, Donalda Trumpa in Recepa Tayyipa Erdoğana.



Druga raven nasprotovanja proračunu je blokada, kakršno napoveduje populistična vlada v Rimu. Namestnik italijanskega premiera in vodja Petih zvezd Luigi Di Maio je, denimo, pred nekaj dnevi robantil, da ne bodo več plačevali 20 milijard na leto v proračun EU, če ne bo dogovora o prevzemu 150 migrantov z ladje Diciotti. Rožljajo tudi z blokado pogajanj o sedemletnem proračunu, če v Uniji ne bo več voljnosti za sprejem migrantov, rešenih na morju. Vsaj z bruseljskega vidika se italijansko ravnanje zdi nesprejemljivo izsiljevanje in pljuvanje v lastno skledo.

Italijanska zabloda

Oettinger opozarja na netočnosti, saj Italija ne plačuje 20 milijard na leto. V zadnjih letih so sicer v proračun vplačevali od 14 do 17 milijard, a po drugi strani so ob upoštevanju prejetih plačil imeli neto položaj med 2,5 in 3,5 milijarde evrov. Če bi se blokada res zgodila, bi imeli škodo v sami Italiji. Novi proračun, denimo, predvideva napotitev 10.000 dodatnih pripadnikov Frontexa na zunanjo mejo, kar je v italijanskem interesu. Z denarjem iz bruseljskih skladov je financiran razvoj italijanske znanosti, pomoč za zaposlovanje mladih na jugu države, naložbe v manj razvite regije …