Bodimo neto plačniki

Cilj Slovenije mora biti postati neto plačnica v evropski proračun – torej, da v bruseljsko blagajno plačamo več, kot iz nje dobimo. Smo padli na glavo? Ne. Če bi postali neto plačnica, bi namreč pomenilo, da smo v družbi bolj razvitih v evropski družini – in to bi moral biti naš cilj. Nikakor pa ni sprejemljivo, da bi bili neto plačniki zaradi slabega črpanja evropskih sredstev.

Na štartni črti pogajanj za proračun Evropske unije v sedemletki po letu 2020 še ni čas za razmišljanje, da bi bili neto plačniki. Slovenija je bila leta 2016 na 83 odstotkih BDP na prebivalca Evropske unije oziroma na isti ravni kot leta 2003. Za Slovenijo je izgubljeno poldrugo desetletje. Če je kohezijska regija zahodna Slovenija v evropskem povprečju, je daleč pod njim vzhod države. Naloga države, občin, podjetij je, da tudi s koriščenjem denarja iz bruseljskih žakljev lovijo in prehitijo preostale članice.

To bodo morali po letu 2020 storiti z manj denarja za dve za Slovenijo pomembni evropski politiki: za pomoč manj razvitim regijam (kohezijo) in razvoj podeželja. Zmanjšanje namreč predvideva predlog evropske komisije. Poleg tega bo treba denar učinkovito porabiti za druge namene kot danes. Če občine, denimo, danes z evropskimi sredstvi gradijo pločnike, krožišča in obnavljajo ceste, bo v prihodnji finančni perspektivi več denarja namenjenega za ukrepe, ki spodbujajo razvoj, konkurenčnost, delovna mesta in gospodarsko rast. To je tudi smiselno.

Že danes bi se morali bolj osredotočiti na evropsko sofinanciranje projektov, ki bodo povečali rast slovenskega BDP in dodane vrednosti gospodarstva, ter ne toliko na investicije s celo manj vpliva na gospodarsko rast, kot so socialni transferi in plače. Le tako bomo namreč lahko postali – neto plačniki.