Ankara in Moskva na različnih bregovih

Sveži spopadi v Idlibu, ki so po podatkih Ankare z domov pregnali nov milijon ljudi, se ne umirjajo, še vedno pa je precej vroče tudi besedno obstreljevanje med mednarodnima »sponzorjema« vojskujočih se strani v tej edini sirski regiji, ki ni pod nadzorom vladnih sil.

Ko so se po prvem napadu sirskih oboroženih sil, v katerem so umrli tudi turški vojaki, zaostrili odnosi med Turčijo, ki v Idlibu podpira oboroženo »zmerno« opozicijo, in Rusijo, ki je uradno na strani sirskega predsednika Bašarja al Asada, je telefonski pogovor med voditeljema držav in »osebnima prijateljema«, turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom in njegovim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, besedno vojno umiril.

A novi smrtonosni napadi so spet razvneli medsebojne napade, ki jih niso mogli pogasiti ne ponovni telefonski klic na najvišji ravni ne dva poskusa rusko-turških pogajanj. Ta se bodo sicer nadaljevala, saj se v Moskvo odpravlja še ena turška pogajalska skupina, a medtem Erdoğan ponavlja ultimate sirski vojski in obtožuje rusko letalstvo, da napada civiliste. Uradna Moskva, ki sicer tudi kritizira turško podporo sirskim teroristom, je bila v besednih napadih na turške »partnerje« bolj umirjena.
 

Kaj hoče Moskva?

Veliko je ugibanj o tem, kaj Rusija zares hoče v Siriji in okoliški regiji. Odgovor na to vprašanje je včeraj novinarka ruskega dnevnika Kommersant Marianna Belenka poskušala izluščiti iz zadnje študije mnenjskega središča Valdajski klub, ki čez tri dni v Moskvi pripravlja mednarodno konferenco o Bližnjem vzhodu. V gradivu »think tanka«, ki ga na Zahodu označujejo za »prokremljevskega«, novinarka ni našla »odgovora na vprašanje, o katerem zdaj razpravljajo tako rekoč vsi strokovnjaki: kakšna bo strategija Rusije na Bližnjem vzhodu in kakšna bo njena vloga pri stabilizaciji regije, ki prireja eno presenečenje za drugim«.



Ostra kritičarka ugotavlja, da v elaboratu Valdajskega kluba posvečajo vlogi ZDA še manj pozornosti kakor Rusiji, »je pa ta vedno negativna«, moti pa jo zlasti to, da avtorji ne omenjajo »črnih labodov«, ki lahko porušijo ravnotežje, ki ga je Rusija pazljivo vzpostavila na Bližnjem vzhodu. Ti so že prileteli, da bi vplivali na rusko partnerstvo s Turčijo. »Od tega pa je odvisen uspeh za Moskvo pozitivnega scenarija v Siriji, od katerega je v veliki meri odvisna tako rekoč celotna bližnjevzhodna politika Sirije,« je zapisala novinarka.
 

Kaj hoče Washington?

V sporu med Ankaro in Moskvo je Washington stopil na turško stran, v turško glavno mesto pa so že prileteli visoki predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva, da bi se pogovorili o razmerah v Idlibu. »Smrtonosni ruski in sirski napadi na turške vojake v Idlibu potiskajo ZDA in Turčijo spet skupaj,« je pred dnevi ugotovil komentator ameriškega časnika Washington Examiner Tom Rogan.



Kot dokaz je navedel zapis na twitterju, v katerem je na začetku tedna ameriški zunanji minister Mike Pompeo izrazil sožalje svojcem ubitih turških vojakov, dejal, da ZDA stojijo trdno ob strani svoji natovski zaveznici Turčiji, in poudaril, da se »morajo sedanji napadi Asadovega režima in Rusije končati«. Po Roganovem mnenju je Trumpova administracija začutila priložnost, da obnovi odnose s Turčijo, ki so se med drugim ohladili tudi zaradi pretirano dobrih stikov med Ankaro in Moskvo.