Neomejen dostop | že od 9,99€
Kljub temu da je Oprah Winfrey leta 2008 pomagala Baracku Obami osvojiti številne glasove volivcev, takšen pristop tokrat očitno ni deloval. Nedavna raziskava podjetja YouGov kaže, da le osem odstotkov volivcev meni, da zvezdniške podpore vplivajo na njihovo odločitev. Kot je za Guardian dejala Ashley Spillane s Harvarda, zvezdniki povečajo državljansko angažiranost in registracijo volivcev, njihov neposredni vpliv na volilne rezultate pa je težko opredeliti.
Zvezdniške podpore imajo dvomljiv učinek predvsem zaradi očitkov o elitizmu. Republikanci pogosto poudarjajo, da so zvezdniki ločeni od resničnega življenja povprečnih ljudi. Ricky Gervais, britanski komik, je to mnenje povzel v viralnem videu: »Kot zvezdnik vem vse o znanosti in politiki, zato mi zaupajte, ko vam povem, za koga morate glasovati.« Ta cinični pogled na zvezdniške podpore odraža širše nezaupanje v elitizem.
Ko je bila Kamala Harris izbrana za demokratsko predsedniško kandidatko, v njenem štabu podpornikov skorajda niso mogli odgovoriti na vse klice zvezdnikov. Taylor Swift, Beyoncé, Harrison Ford, LeBron James, George Clooney, Katy Perry, Lady Gaga, Madonna, Ariana Grande demokratski kandidatki niso zagotovili zmage, a bi verjetno, kot pišejo ameriški mediji, njena kampanja brez teh podpor dosegla še slabši rezultat.
S tem se strinja tudi profesor in partner v družbi Herman & partnerji dr. Dejan Verčič. »Kamala Harris, ki je bila izvoljena na nedemokratičen način, je potrebovala zvezdniški pomp, ki je ustvarjal vtis, da je odlična zamenjava in da bo na volitvah še boljša kandidatka, kot je bil senilni predsednik. V resnici pa je šlo za pravljico o cesarjevih novih oblačilih, ki so jo pripovedovali profesionalni igralci. Demokratska stranka za resno volilno strategijo niti ni imela časa. Ne moreš v nekaj tednih narediti kandidata. Kamala Harris niti ne diši in niti ne smrdi, je brez barve, vonja in okusa. Zato je vse, kar je ponavljala, bilo samo nasprotovanje Donaldu Trumpu in upanje, da jo bodo rešile ženske. Pa je niso,« meni sogovornik. Zakaj je takšen pristop nekoč učinkoval, danes pa ne?
»Zvezde iz sveta zabave, ki ga predstavlja Hollywood, so bogati glasbeniki in igralci, ki se vozijo z zasebnimi letali in jahtami ter ljudstvu pridigajo o zelenem prehodu in potrebi po varčevanju. Če ti javno podpirajo vladnega kandidata v času, ko sleherniki težko shajajo iz dneva v dan, potem mu delajo škodo,« meni. A tak je ne nazadnje tudi Elon Musk, ki je podprl Donalda Trumpa. Zakaj je bila njegova podpora drugačna?
»Elon Musk je Leonardo da Vinci enaindvajsetega stoletja: največji izumitelj, podjetnik in vizionar. Njegovo mnenje šteje. Predstavlja tehnomilijarderje, ki ZDA držijo v tekmi z Indijo in Kitajsko. Je glasnik tistih, ki menijo, da po starem ne gre več naprej in da zahodne družbe potrebujejo novo revolucijo, če ne želijo zaostati za hitro rastočimi azijskimi gospodarstvi. Kupil je družbeno omrežje twitter in ga preimenoval v x, zato da, kot je sam dejal, zavaruje svobodo govora in demokracijo. Je odločen nasprotnik ideologije prebujenstva, ki je največja poraženka na teh volitvah. Ob zmagi je Musk na x uporabnikom na kratko objavil: »Zdaj ste vi mediji.«
Kot meni Verčič, Musk ni klasičen zvezdnik. Tem in tudi športnikom po njegovem mnenju pripisujemo preveč pomena. »Na teh volitvah je zmagal kandidat, ki je šel v igro z manj denarja, z manj medijskega prostora in z manjšo naklonjenostjo zvezdniške elite. Donald Trump je premagal stari režim.«
Stari režim po besedah sogovornika predstavljajo tradicionalni mediji, kjer se srečujejo stare elite, si dopisujejo in se naslavljajo. »Tradicionalni mediji so postali Platonova votlina novega časa: po stenah rišejo sence resnične bitnosti.« V sodobnem času, »ki ga je katalonski sociolog Manuel Castells poimenoval čas množičnega samokomuniciranja«, se na družbenih omrežjih izražamo in komuniciramo mnogi z mnogimi. »Pri tem sicer nimamo vsi enake teže, vendar mrežna družba zmanjšuje pomen novinarjev in urednikov kot prenašalcev pomenov.«
V javnem diskurzu se večkrat sliši, da so republikanski volivci tisti, ki ne razumejo kompleksnosti. A Verčič se s tem ne strinja. »V 13. stoletju je Tomaž Akvinski o ljudeh povedal, da smo obdarjeni z obema, z voljno in razumsko sposobnostjo, facultas voluntatis et rationis. Zato je podcenjevanje čustev neprimerno. V državi lahko ljudje čutijo, da gre v napačno smer, ne da bi razumeli podrobnosti. Enostavno so imeli dovolj Joeja Bidna, Kamala Harris pa se jim ni zdela verodostojna alternativa, temveč napoved nadaljnjega propada.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji