Ali evropska enotnost lahko preživi, čeprav je občutek krize vse večji?

Evropski voditelji, ki so se pred kratkim zbrali v Budimpešti, da bi razpravljali o zmagi Donalda Trumpa na volitvah, tarnali nad slabšo konkurenčnostjo celine in razmišljali o možnih rešitvah, so za mizo na vrhu našli dva stara prijatelja.

Prvi je bil Mario Draghi, nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB), ki je zaslužen za »reševanje« evra med finančno krizo v letih 2010–2012. Ta je ogrozila obstoj enotne valute na celini. Zdaj Draghi vodi prizadevanja za temeljito prenovo industrije, kar bo verjetno postalo še bolj nujno, kot se kaže zdaj, saj Trump usmerja ZDA v protekcionistično trgovinsko politiko.

Drugi je povezan s spominom na krizo, ko so varčne in bogate severne države EU obtožile svoje potratnejše in zadolžene južne zaveznice, da so blok potegnile v fiskalni propad, in na koncu postavile boleče pogoje za tiste, ki so potrebovale finančno pomoč.

Te fiskalne razlike izpred več kot desetih let so na celini naredile globoke brazgotine, saj so se Nemci, Nizozemci, Grki in Portugalci med seboj obtoževali, da ogrožajo evropski projekt. Zdaj ko se EU spopada z novo krizo, ki zadeva njen dolgoročni globalni gospodarski pomen, se ponovno izpostavljajo.

Konkurenčnosti ni mogoče plačati

Občutek krize se je po Trumpovi ponovni izvolitvi za predsednika ZDA še povečal. Analitiki banke Goldman Sachs menijo, da bodo njegove obljube o uvedbi carin na ameriški uvoz iz Evrope in zahteve, da bo celina več porabila za lastno obrambo, še dodatno omejile gospodarsko rast v EU. Trump se je tudi zavezal, da bo razveljavil številne okoljske sporazume, zaradi česar se uradniki EU bojijo, da bodo evropska podjetja v še slabšem konkurenčnem položaju.

Izzivi pandemije covida-19 in ruskega vdora v Ukrajino so 27 članic EU zelo poenotili. Vprašanje, kako financirati boj za konkurenčnost in ublažiti vpliv Trumpa, razblinja to prijateljstvo, oživlja stare razprtije in zavira dogovore. »Konkurenčnosti ni mogoče plačati. Za to morate ustvariti prave pogoje,« pravi visoki diplomat EU v Budimpešti. »[In] od kod naj bi se vzel ta denar? Zadolžitev prihodnjih generacij? Ali pričakujete, da bodo druge države članice plačevale namesto vas?«

Draghi je v obsežnem poročilu o slabem gospodarskem stanju EU dejal, da bo EU za rešitev tega stanja potrebovala 800 milijard evrov dodatnih letnih naložb. Javna sredstva bodo verjetno znašala precejšen del tega zneska. »Ne potrebujemo vojne ali pandemije, da spoznamo, da se spopadamo z globokimi temeljnimi težavami, povezanimi z našo konkurenčnostjo,« je za FT dejal grški premier Kiriakos Micotakis in to označil za »očitno vprašanje«.

Vlade držav hkrati omejujejo porabo skladno z novimi pravili EU, ki naj bi zmanjšala breme javnega dolga, povečanega zaradi subvencij med covidom in izrednih energetskih subvencij. Zaradi tega je v državnih bilancah fiskalno malo možnosti za naložbe v vse od okolja prijaznejšega gospodarstva do digitalne infrastrukture in obrambe. Države članice so upravičene do 724 milijard evrov vrednega mehanizma za okrevanje in odpornost (RRF), ki se financira iz dolga po covidu, a ta se bo leta 2026 zaključil.

»Varčne« države niso navdušene nad večjim skupnim zadolževanjem, višjimi prispevki v bruseljsko blagajno ali dodelitvijo lastnih pooblastil za pridobivanje prihodkov EU, kot jih zahtevajo naraščajoče potrebe Evrope na področju naložb.

Občutek krize se je po Trumpovi ponovni izvolitvi za predsednika ZDA še povečal. FOTO: Jim Watson/Afp

»Tehnološki napredek in obrambna samozadostnost sta v bistvu zelo dragi loterijski srečki. Nobenega zagotovila ni, da bo bolje, če boste denar porabili,« pravi Adam Posen, predsednik Petersonovega inštituta za mednarodno ekonomijo. »Kvote so veliko boljše kot pri povprečni loteriji, izplačila pa ogromna. Te srečke morate imeti,« dodaja in opozarja, da »zaradi krčenja fiskalne politike in opuščanja evropskih fiskalnih posojilnih zmožnosti« obstaja tveganje, da bo celina takšne priložnosti zamudila.

Razprava o več denarja je hitro postala najbolj razdiralna tema v politiki EU. »Za nas so najpomembnejši Draghijevi predlogi, zlasti vprašanje o financiranju,« pravi eden od uradnikov EU. »Naj se lotimo novih instrumentov? Kakšnih pa? Ta razprava je še kako nujna.« Voditelji EU so v Budimpešti sprejeli izjavo, v kateri je zapisano, da je treba »proučiti razvoj novih instrumentov« za prihodnje finančne potrebe. Uradniki sicer minimalizirajo pomen tega, eden izmed njih je celo dejal, da je to zgolj »neškodljivo, prazno besedičenje«.

Nova nizozemska vlada, koalicija pod vodstvom populistične in evroskeptične stranke Svoboda, celo zahteva več denarja iz naslednjega proračuna EU. »Naložbe potrebujemo, temu nihče ne nasprotuje. Kako jih bomo financirali, je pa druga stvar,« je dejal nizozemski finančni minister Eelco Heinen, ki je pripadnik zmernejše desnosredinske stranke. »Nisem ravno naklonjen večjemu skupnemu dolgu ...  Mislim, da to ni prava smer.«

V teh negotovih javnofinančnih razmerah so se voditelji zbrali na razpravi, ki bo v prihodnjih dveh letih odločilna pri oblikovanju politik EU. »To bo zelo naporna razprava ... obstaja temeljno neskladje med našimi cilji in sredstvi,« pravi Micotakis. »Znižati moramo svoje cilje ali pa povečati sredstva. Sam sem seveda naklonjen drugi možnosti.«

Leta 2020 je EU sprejela prelomni ukrep in za financiranje svežnja skladov EU naslednje generacije, namenjenih pomoči državam pri okrevanju po pandemiji, odobrila do 800 milijard evrov skupnega dolga. Pobuda temelji na veliki kupčiji, ki je v središču evropskega projekta: države plačujejo v skupni proračun bloka glede na svoje bogastvo, sredstva pa prejemajo glede na svoje relativne potrebe. Kohezijski skladi, katerih namen je pomagati posameznim regijam pri doseganju povprečne blaginje EU, so najbolj nazoren primer tega davčnega kompromisa. To razumevanje se je porušilo leta 2010, ko je Evropo zajela svetovna finančna kriza. Države, kot je Grčija, so potrebovale zelo veliko javnofinančno pomoč, da bi se izognile neizpolnjevanju obveznosti, kar bi lahko porušilo evroobmočje. Bogatejše države, kot je Nemčija, so za težave krivile slabo gospodarsko upravljanje.

Boj na požiralniku

Reševanje krize je pet let prevladovalo na vrhovih voditeljev EU, saj so si države članice prizadevale zaščititi svoja gospodarstva in razporediti krivdo za upočasnitev gospodarske rasti, ki je povzročila padec najmanj osmih vlad.

Charles Michel, ki se je oktobra leta 2014 kot belgijski premier udeležil svojega prvega vrha voditeljev EU, se spominja, da je ob prihodu na srečanje naletel na »izjemno konfliktno« ozračje, saj sta se spopadla predstavnika iz Berlina in Aten. »Bilo je zelo agresivno, zelo konfrontacijsko,« se spominja. »[To] je bila tragedija v smislu pomanjkanja državnega in osebnega zaupanja ... še huje, prišlo je celo do nekakšnega pomanjkanja spoštovanja. Razprave so bile zelo težke, polne karikatur in zelo ideološke.«

Nekaj let pozneje je Michel vodil te vrhove in poskušal doseči soglasje v svojem petletnem mandatu predsednika evropskega sveta, ki je sovpadal s pandemijo in rusko invazijo ter se končal konec novembra. Prepričan je, da obstaja enotnost glede ključnih vprašanj v zvezi z izboljšanjem konkurenčnosti, vendar priznava, da obstajajo velika nesoglasja glede podrobnosti in denarnih sredstev. »Seveda obstajajo nerešene stvari, ki jih bo moral rešiti evropski svet. To je povezano z denarjem,« je povedal za FT. »Strinjamo se, da moramo vložiti več denarja. Najpomembnejše vprašanje pa je, kako bomo plačali. Kateri del je javni in kateri zasebni?«

Charles Michel je prepričan, da obstaja enotnost glede ključnih vprašanj v zvezi z izboljšanjem konkurenčnosti, vendar priznava, da obstajajo velika nesoglasja glede podrobnosti in denarnih sredstev. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

»Solidarnost mora obstajati na obeh straneh,« pravi Michel. »Če želimo doseči kompromis, če želimo skleniti sporazum, moramo drug drugemu dokazati, da mislimo resno in da pri solidarnosti ne gre le za to, da se denar iz enega žepa prelije v drugi, ampak da tisti, ki dobi več denarja, naredi, kar je treba,« dodaja. Iz Draghijevega poročila ne moremo izbrati samo to, kar nam je všeč, ampak vse ali nič.

Nekdanji nizozemski premier Mark Rutte je na svojem zadnjem vrhu junija poudaril, da se je z RRF strinjal le zaradi stroge pogojenosti ‒ denar je bil namreč izplačan, ko so se države strinjale z reformami. Poudaril pa je, da »to ni bil Hamiltonov pristop«, s čimer se je skliceval na federalizacijo dolgov ameriških zveznih držav, ki jo je leta 1790 izvedel Alexander Hamilton.

Povezovanje zahtev revnejših držav (več deljenega financiranja) s pogoji bogatejših držav (več gospodarskih reform in poglobitev enotnega trga) je pristop, razviden iz Draghijevega poročila, in razlog, da sta Michel in madžarski premier Viktor Orbán prosila Maria Draghija, da se vrha v Budimpešti osebno udeleži.

Pogajanja o novem proračunu

Različni pristopi in nacionalni stereotipi iz preteklega desetletja se ponovno pojavljajo zdaj, ko se 27 glavnih mest pripravlja na triletno prerekanje o naslednjem skupnem proračunu, ki bo veljal od leta 2028 do 2034. V preteklosti je bil ta znesek omejen na odstotek BDP EU v sedmih letih, vendar se vse bolj zavedamo, da bi obsežne in naraščajoče evropske potrebe zahtevale precej večje naložbe – po Draghijevem mnenju do 4,7 odstotka BDP EU na leto. Trumpova zmaga je potencialne stroške samo še povečala. Bodoči komisar EU za obrambo je ta teden dejal, da bo samo celinski sistem zračne obrambe stal 500 milijard evrov, kar je približno 50 odstotkov več, kot države članice vsako leto skupaj porabijo za to. Ker so javni proračuni po vsej celini že tako obremenjeni, Draghi in drugi spodbujajo naložbe na evropski ravni z izdajo evropske obveznice z najvišjo bonitetno oceno. Toda države, ki ne želijo subvencionirati tistih, ki jih imajo za fiskalno neodgovorne, pri tem potegnejo črto.

»Eurobond je v resnici eurobund,« pravi eden od vladnih uradnikov, pri čemer se sklicuje na nemški državni dolžniški instrument, ki je podlaga za bonitetno oceno EU v višini trojnega A.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je izrecno izključila možnost večjega skupnega dolga za financiranje naložb in vztrajala pri nacionalnih prispevkih ali novih davkih na ravni EU. Prejšnji teden je dejala, da ni drugih načinov za financiranje prihodnjih projektov. Toda države članice so zelo slabo pripravljene na katerokoli od teh možnosti. Številne države menijo, da je dajanje več pooblastil za zbiranje prihodkov Bruslju največji tabu. Zahteve po višjih prispevkih v skupni proračun skoraj niso več zanimive. Bistvo razprave je koncept evropskih »javnih dobrin« ali »skupnih potreb«: skupna infrastruktura, viri ali preskrba, ki jih vse države članice potrebujejo ali bi se lahko zanašale nanje – in bi jih zato morale financirati skupaj.

Še pred Trumpovo zmago so se na seznamu prihodnjih želja zaradi ruske vojne proti Ukrajini poleg obrambnih predlogov, kot so utrdbe na vzhodni meji, znašli tudi drugi predlogi, na primer čezmejna energetska omrežja. »O tem se v Evropi že od nekdaj razpravlja: Ali obstaja evropsko javno dobro? Bomo kot Evropejci v boljšem položaju, če bomo naredili kaj takega?« se sprašuje Micotakis. »Če nam bo v Evropi šlo bolje, bo bolje tudi posameznim narodom, kot so Grki, Nemci ali Nizozemci?«

Poljski premier Donald Tusk je v burnih zasebnih razpravah na junijskem vrhu voditeljev EU osebno obračunal z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem in Ruttejem, po tem ko sta zavrnila možnost skupnega financiranja obrambnih potreb EU. FOTO: Ludovic Marin/Afp

Toda tudi na obrambnem področju so opazne stare prelomnice. Najbolj odločne zahteve po skupnih izdatkih za varnost presenetljivo prihajajo iz držav, ki so bliže Rusiji in so se EU pridružile pred kratkim ter v proračun prispevajo manj. Če [vzhodnoevropske države] želijo kupiti sredstva za zračno obrambo, jih plačajo same. Najbolj odločno skupnim izdatkom nasprotujejo starejše in bogatejše zahodne države članice. »Če želijo kupiti sredstva za zračno obrambo, jih lahko plačajo same,« pravi visok uradnik iz države, ki je neto plačnica. »Zakaj bi morali zamenjati trojno bonitetno oceno A za njihove nacionalne potrebe?« Poljski premier Donald Tusk je v burnih zasebnih razpravah na junijskem vrhu voditeljev EU osebno obračunal z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem in Ruttejem, po tem ko sta zavrnila možnost skupnega financiranja obrambnih potreb EU. Tusk je bil še bolj jezen zaradi ironije, da je bil Rutte izbran za naslednjega generalnega sekretarja zveze Nato, in bo zdaj imel možnost, da poveča proračunske izdatke.

Teden dni pozneje je Tusk na skupni novinarski konferenci s Scholzem dejal, da ga je kanclerjevo stališče »razjezilo«. »Vse, tudi nemške partnerje želimo opozoriti, da na vprašanja o varnosti na celini ne smemo gledati posamično in včasih moramo tekmovati z različnimi pobudami.«

Ne glede na izid razprav v Budimpešti pa le malokdo pričakuje kompromis v davčni bitki med severozahodom in jugovzhodom EU.

Krčenje birokracije in zasebni kapital

Nekaj minut po objavi Draghijevega poročila je takratni nemški finančni minister Christian Lindner na omrežju x zapisal, da skupno zadolževanje EU ne bo rešilo strukturnih težav. Blok je pozval, naj namesto tega odpravi birokracijo in izboljša dostop do zasebnega kapitala.

»V sedanjem političnem ozračju je predlog o skupnem zadolževanju EU popolnoma nesmiseln,« pravi diplomat ene od severnih držav. »Nemška, nizozemska in avstrijska vlada se s tem ne strinjajo, prav tako niso navdušene severne države. Tako si ne bomo mogli izposoditi sredstev z bonitetno oceno AAA.« »Če bi katerikoli del [Draghijevega poročila] povezali s skupnim zadolževanjem EU, bi bilo tako, kot če bi izsesali ves zrak iz prostora,« dodaja. »Prizadeli bi izvedljive dele njegovih predlogov.«

Dirk Gotink, nizozemski poslanec evropskega parlamenta iz desnosredinske stranke Nova socialna pogodba, pravi, da bosta zaradi fiskalnih omejitev v celotnem bloku »usklajevanje prednostnih nalog med glavnimi mesti držav članic in učinkovitejša poraba ključni za zagotovitev, da bo več denarja dejansko zagotavljalo večjo varnost«.

»Soglasje v zvezi z novimi načini financiranja so potisnili tako daleč, kot je le mogoče,« pravi Paschal Donohoe, predsednik skupine finančnih ministrov euroobmočja, ki je ta teden izdala skrbno pripravljeno izjavo, v kateri poudarja prednost zasebnega financiranja. »Pričakujem, da bodo predsedniki vlad sprejeli podobno stališče.«

Tisti, ki podpirajo večji proračun ali več skupnega zadolževanja, pa menijo, da bo to na koncu edina možnost, če se bodo fiskalne potrebe EU še naprej povečevale, vlade pa bodo razmišljale o vseh posledicah nove Trumpove administracije. Mnogi menijo, da sta Pariz in Berlin, dve najmočnejši prestolnici EU, ključni akterki pri reševanju finančnega zastoja bloka – tako kot leta 2020. Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški predsednik Scholz sta se zavezala k tesnejšemu sodelovanju pri doseganju »večje [evropske] suverenosti«, čeprav se bo ta naloga zaradi razpada razdrobljene nemške koalicijske vlade še dodatno zapletla.

Micotakis pa v nemirih prepoznava tudi priložnost. »Spomnim se pogajanj o RRF, ko je Merklova rekla 'ne' – dokler ni privolila,« pravi. »Kriza vedno osredotoči misli.« »Draghi poudarja, da obstajata dve vrsti krize,« nadaljuje grški premier. »Imamo pandemično krizo in počasi drsimo proti nepomembnosti. Tudi to je kriza, kajne?«