Afganistanci si tega niso zaslužili

»Ne pozabite na afganistanski narod, ne dovolite, da bi trpel v anonimnosti in osamljenosti.« Tako se prek družabnih omrežij oglaša svetovno znani afganistanski pisatelj Khaled Hosseini, ki že desetletja živi v ZDA, a ves čas piše o svoji nesrečni domovini, ki jo je zapustil kot otrok. Pol milijona sledilcem na facebooku in twitterju je sporočil: »Afganistanci si tega ne zaslužijo.«



Hosseini je do enajstega leta živel v Afganistanu, nato do petnajstega v Franciji, kjer je njegov oče služboval kot diplomat. Po sovjetski invaziji na Afganistan je družina dobila azil v ZDA in tam ostala. Hosseini je na kalifornijski univerzi diplomiral iz medicine in nekaj let delal kot specialist interne medicine. Leta 2003 je izdal romaneskni prvenec Tek za zmajem. Zgodba o prijateljstvu dveh fantov v idiličnem Afganistanu in njunem srečanju čez desetletja, ko je država že bila v rokah talibov, je očarala svetovno bralstvo in svetovna pisateljska zvezda je bila rojena. Hosseini se je popolnoma posvetil pisanju. Napisal je še dva romana, Tisoč veličastnih sonc ter In v gorah odzvanja, oba sta tankočutna in ganljiva zgodba o Afganistanu. »Gre predvsem za to, da predstavim svetu državo, kakršne ne pozna iz dnevnih poročil,« je pred leti povedal za Delo.
Hosseini, ki je tudi ambasador dobre volje visokega komisariata ZN za begunce, v zadnjih tednih poziva svetovno javnost k ukrepanju. »Kot je država mojega rojstva navdihnila moje knjige, so njeni ljudje in njihove zgodbe vplivali na moje življenje. Afganistan ima posebno mesto v mojem srcu in njegovi ljudje danes ­trpijo.«

Štirideset let iskali mir

Kriza v Afganistanu je zadnja v nizu spopadov in izgub, ki je trajal več kot 40 let, je poudaril Hosseini. Od začetka letošnjega leta je bilo skoraj 400.000 ljudi prisiljenih zapustiti dom. Poleg tega je pandemija preplavila afganistanski zdravstveni sistem; manj kot odstotek prebivalstva je precepljenega. Tragično je, da je kriza še posebej huda za otroke, je zapisal slavni pisatelj, ki z družino in dvema otrokoma živi v Severni Kaliforniji, ima pa tudi svojo fundacijo. Tik preden so talibi v nedeljo zavzeli Kabul, je na družabnih omrežjih zapisal: »Pred nami se odvija nočna mora, ki so se je Afganistanci bali. Ne moremo zapustiti ljudi, ki so štirideset let iskali mir. Afganistanke ne smejo znova životariti za zaklenjenimi vrati in zagrnjenimi ­zavesami.«

Pozivi drugih umetnikov so prav tako čustveni. Ameriška igralka afganistanskega rodu Azita Ghanizada je včeraj zjutraj zapisala: »Otroci prihajajo v šolo, čeprav je zaprta. Učitelji se poslavljajo od deklic, ki se verjetno ne bodo mogle vrniti. Dvajsetletni napredek je čez noč uničen.«



Šamsija Hasani, ki je znana kot prva afganistanska ulična umetnica, je v zadnjih nekaj tednih delila svoje slike, ki so jih navdihnile razmere v njeni domovini in izražajo grozo zaradi prihodnosti žensk pod vladavino talibov.
Sahraa Karimi, prva afganistanska režiserka s filmom, ki je bil predvajan na beneškem filmskem festivalu, in prva direktorica afganistanskega državnega filmskega podjetja Afghan Film, je kinematografsko skupnost po svetu prosila za podporo. »To je humanitarna kriza, pa vendar svet molči. Prepovedali bodo vso umetnost. Jaz in drugi ustvarjalci filmov smo lahko naslednja tarča talibov,« je opozorila.



Morda so se talibi spremenili, toda ali so se res, se sprašuje Hosseini, ki je na facebooku zapisal, da bodo prihodnji dnevi, tedni in meseci prinesli odgovor na to vprašanje. Sam še ima drobec upanja.