Pozimi si kdaj zaželim, da bi se s časovnim strojem prestavil v kakšen bolj topel del leta. Pri nas s stroji k sreči nimamo težav. Žal je tehnologija uboga, prekleti stroj pelje le nazaj. Tudi izbira, kje bi rad pristal, je s tihim družbenim konsenzom omejena na nekaj desetletij, ki jim rečemo polpretekla zgodovina. A bolje to kot nič.
Pa pojdimo. Pristali smo na Kongresnem trgu v Ljubljani, 29. junij je leta 1944. Množica ljudi bolj ali manj zagreto z občasnimi vzkliki »živeli« in »tako je« opazuje uniformirance, ki korakajo z v nebo iztegnjeno desnico.
Urejen možakar s hecno belo brado govori z odra: »Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa! Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija! Jasno je, da bi prav tako, kot bi morali propasti vsi drugi evropski narodi, če se ne bi ob strani Nemčije zbili proti zunanjim in notranjim sovražnikom, propadel tudi mali slovenski narod, če ne bi zedinjen in trden izpolnil evropske dolžnosti in obveznosti.
Če se celo Rusi, Ukrajinci in kavkaški narodi mnogoštevilno in hrabro bijejo proti boljševizmu in velebogataštvu, se moramo tudi mi, Slovenci, z vsemi sredstvi boriti, da iztrebimo na vsem območju, na katerem bivajo Slovenci, najpomembnejše in najbolj pošastno židovsko orožje, očiten in svetohlinski boljševizem.«
Hecni mož je bil prezident pokrajinske uprave general
Leon Rupnik. Z njegovim govorom se je množično izganjanje rdečega hudiča končalo umirjeno s spuščanjem slovenske zastave, poleg je bil tudi prapor s čudnim križem. Vse je pospremila absolutna uspešnica tistih let
Deutschland über alles.
Dve leti po govoru na Kongresnem trgu je Rupnik priznal kazniva dejanja proti državi, zmagovalci vojne so ga obsodili na smrt in ustrelili. Oktobra lani je vrhovno sodišče sodbo zaradi procesnih napak razveljavilo. Mož je rehabilitiran, a mrtev.
Spletni portal youtube je še kako živ in tam lahko prisluhnete Rupnikovim modrostim ter se vprašate, zakaj je časovni stroj obtičal v letu 1944.
Komentarji