Neomejen dostop | že od 9,99€
Panika, anksioznost, tesnoba, depresija, izgorelost. Vse to je pred leti zadelo slovenskega hiphoperja in rap zvezdnika Zlatka. »Začuden sem bil, da sem kljub svojemu naravnemu optimizmu, veselju do življenja, energiji podlegel bolezni ali stanju, ki ga na žalost pozna vse več ljudi.«
Boj z izgorelostjo, ki ga je popolnoma ohromila, mu je osvetlila pomen življenja, pravih vodil in vrednot ter pomen besede »ne«. Kot »kavbojcu«, kot si sam rad reče, ki je nekoč lahkotno kot igro jemal življenje, je pri premagovanju »padca na dno« pomagalo branje pisem Ivana Cankarja. »Cankar me je dobesedno podžgal, da sem spet začel pridobivati tisto supermoč za ustvarjanje,« je dejal v podkastu Supermoč Zlatko Čordić.
V življenju, ki ga je zaznamovalo otroštvo na ljubljanskih Fužinah, je Zlatko občutil tako dno kot neverjetno slavo. Barvite izkušnje, aplavz in krivice, »črno listo nezaželenih« zaradi glasne uporabe pravice do svobode govora med kolesarskimi protesti v času pandemije ali rojstvo njegovih petih otrok so mu dali velikansko življenjsko spoznanje in to je, »da ima človek le toliko, kolikor lahko izgubi ob brodolomu«.
Zlatko se je v podkastu Supermoč pokazal kot človek, ki se ne podreja ustaljenim normam in se ne pusti ukalupiti tudi svoji hiphoperski subkulturi. Tako, denimo, na vprašanje, kdo je v tem hipu največja hiphop zvezda, odgovori: »Zame so največje zvezde kirurgi, ki rešujejo življenja, in gasilci, ki se podajo v vodo ali ogenj, da nam pomagajo.«
A ko smo drezali naprej, z nekakšno otožnostjo pravi, da se je ameriški hiphop oddaljil od poante te glasbene zvrsti, ki je skozi rime opozarjala na to, kaj je prav in kaj narobe, in se sprevrgel v razkazovanje blišča, ki pa je po njegovem ena velika beda. »Včasih so imeli sužnji velikanske železne verige, danes imajo novodobni sužnji (beri: raperji svetovnega kova) zlate verige, a oboji so sužnji.«
V podkastu Supermoč Zlatko Čordić iskreno pove tudi, zakaj ne obžaluje svoje prisotnosti na protestih proti vladi Janeza Janše, a je tudi ne bi ponovil, o tem, zakaj nosi čevlje še vedno k čevljarju in staro jakno k šivilji, ne pozabi pa omeniti, da ga bolj kot plehkost zanima globina in trka na vest vseh nas, ki se ukvarjamo z javno besedo, še posebej na svoje glasbene kolege, »naj vendarle ob ustvarjanju glasbe najprej pomislijo na ljudi in naj ne ustvarjajo glasbe, ki poneumlja, saj je to slaba popotnica za napredek slovenske družbe.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji