Tiho, pišem izpit

Problem vaj na daljavo se je pokazal predvsem pri gimnastiki in plavanju, saj večina od nas doma nima gimnastičnih orodij, kaj šele bazena, je povedal Bor Žnidaršič. FOTO: Blaž Samec/Delo

Bor Žnidaršič, prvi letnik Fakultete za šport v Ljubljani
Na fakulteti imamo v času covida-19 hibridni model študija, kar pomeni, da imamo en teden predavanja na daljavo, drugi teden pa naj bi imeli vaje na fakulteti. Tega zaradi omejitvenih ukrepov na žalost ni bilo mogoče izvajati, zato smo celoten prvi semester, če izvzamem prvi teden študija, opravili na daljavo. Profesorji so se potrudili s prilagoditvijo in izvedbo vaj, vendar smo imeli kljub temu luknje v praktičnem znanju, ki smo jih poskusili zapolniti z dodatnimi vajami. Predvsem se je problem pokazal pri gimnastiki in plavanju, saj večina od nas doma nima gimnastičnih orodij, kaj šele bazena. Na improviziranih orodjih, kot sta na primer bradljica in drog, smo s številnimi padci nekatere prvine le usvojili. Plavalne vaje smo opravili na suhem pred domačim ogledalom. Družinski člani so se ob tem zelo zabavali.
Študenti višjih letnikov so mi povedali, da predavanja potekajo podobno kot v preteklih letih, le da so na daljavo. Priložnosti za druženje s študenti skoraj ni bilo. Komuniciramo prek družabnih omrežij, če je bila kakšna priložnost, smo se tudi dobili. Kar zadeva počutje v času študija na daljavo, opažam, da imajo nekateri s tem veliko težav. Jaz ne. Dneve si zapolnim s študijem, sprehajanjem psa, lastnimi treningi in treniranjem mladih vratarjev. Vsi komaj čakamo, da bomo šli na fakulteto, saj imamo občutek, da nismo izkusili pravega študentskega življenja. Poleg tega nas skrbi, kakšno je naše znanje, predvsem pa, koliko časa bo to še trajalo in kakšne posledice bomo imeli zaradi tega po koncu študija.

Manca Dolinar pravi, da nas je novi koronavirus prisilil v stanje, ko je treba biti iznajdljiv in sodelovati. Tega z jezo in tarnanjem ne bomo dosegli. FOTO: Žnidaršič

Manca Dolinar, drugi letnik fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani
Od lanskega marca je minilo že toliko časa, da smo se tako profesorji kot študentje navadili na varno razdaljo, ukrepe, delo na domu, ocenjevanje. Največji problem je bil izvedba laboratorijskih, kabinetnih in kliničnih vaj. Ker študiram fizioterapijo, prav vaje študentom omogočajo udeležbo na enomesečni obvezni praksi v kliničnem okolju, ki je del študijskega procesa. A tudi tu se je fakulteta izkazala in nam omogočila, da smo vsaj del vaj izvedli v živo, v majhnih skupinah, z ukrepi smo poskrbeli za svojo varnost in zdravje. Tu so imeli težave predvsem tisti, ki ne študirajo v kraju, v katerem živijo. Zlasti zanje je sprememba ukrepov iz tedna v teden problematična, saj se težje organizirajo. V zvezi z epidemijo me jezi in hkrati žalosti dvoje: neusklajenost stroke in politike pri načrtovanju in izvedbi ukrepov ter črnogledost in podcenjevanje situacije. Novi koronavirus nas je prisilil v stanje, ko je treba biti iznajdljiv in sodelovati. Tega z jezo in tarnanjem ne bomo dosegli. Mislim, da smo vsi opazili, da je trenutno čas, ko iščemo veselje v preprostih stvareh. Ni enostavno, pravzaprav je zelo zelo težko. In ni za vse enako: eno je biti študent, nekaj drugega oče ali mama majhnih otrok in nekaj tretjega upokojenec v domu za starostnike. Ker se je človeštvo že velikokrat spoprijemalo s krizami svetovnih razsežnosti, vem, da se bomo tudi mi izkopali iz tega.

Po mnenju Urbana Lečnika Spaića so študentje postali roboti, ki vneto sledijo učnim načrtom, poslušajo predavanja in se potem pripravljajo na izpite, namesto da bi s pomočjo izkustva bili bolj kritični in aktivni člani družbe. FOTO Blaž Samec/Delo

Urban Lečnik Spaić, drugi letnik Pravne fakultete v Ljubljani
Ko so pred tednom v državi razglasili ponovno zaprtje, me to ni pretreslo. V moj vsakdan ukrepi niso prinesli nič novega: zoom, črni okvirčki z imeni, vsake toliko moramo prižgati tudi kamero. Ko sem se pogovarjal s sošolci, kdaj se bomo spet vrnili na fakulteto, nisem zaznal pretiranega optimizma. Občutek imam, da smo študenti vsaj v prvem valu verjeli, da je šolanje na daljavo naša dolžnost: »ostanite doma, za skupno dobro«. Menim, da smo to vlogo več kot odlično odigrali. Mnogi med nami smo poleg študija sodelovali v različnih projektih, ki so pomagali reševati epidemijo. Trenutno mislim, da je začetna vnema popustila. Izmučeni smo, saj ne vemo, kaj bo jutri, kdaj se bomo spet lahko videli s prijatelji v živo, kako bomo plačevali položnice … Menim, da je zavladala apatija, med nami, študenti, in v celotni družbi. Občutek imam, da smo postali roboti, ki vneto sledimo učnim načrtom, poslušamo predavanja in se potem pripravljamo na izpite. Namesto da bi s pomočjo izkustva bili bolj kritični in aktivni člani družbe.
Želel bi si, da bi se bolj konkretno in kreativno lotili reševanja te problematike. V mislih imam tako odločevalce kot univerze, fakultete, profesorje in študente. Le s skupnim trudom in medsebojnim zaupanjem lahko vsak od nas pripomore k boljši situaciji, ki bo mlade krepila, ne oslabila.

Matija Cvikl je prepričan, da bo izgubljeno med študijem na daljavo lahko nadoknadil. FOTO: osebni arhiv

Matija Cvikl, četrti letnik Fakultete za arhitekturo v Ljubljani
Pri polovici predmetov nisem opazil bistvene razlike, saj so predavanja na daljavo lahko podobno kakovostna kot tista v predavalnicah, drugače je pri predmetih, ki vsebujejo projektiranje in pri katerih profesor pregleduje načrte in podaja pripombe. Pri teh predmetih čutim, da sem bil prej morda hitrejši in bolj suveren. V zadnjem mesecu in pol, ko so znova dovolili vaje za do deset udeležencev, je bilo bolje in smo nekatere napake popravili, toda zdaj spet delamo na daljavo …
Ker sem vendarle v četrtem letniku, sem v preteklih letih pridobil nekaj izkušenj, zato nisem pesimističen in mislim, da bom izgubljeno lahko nadoknadil. Prav gotovo najbolj pogrešam druženje ter stike s kolegicami in kolegi, ritem, ki sem ga imel v študentskem domu, kjer je bil prosti čas bolj ločen od študija. Doma se je teže organizirati, tu so še druga opravila, ki jih je treba postoriti, navsezadnje se je bilo treba spet navaditi na sobivanje z družinskimi člani. Vendar imamo srečo, da živimo v hiši, kjer je dovolj prostora. Z bratom sva si uredila prostor za vadbo, tudi sicer se trudim, da bi iz tega časa potegnil kar največ, poskušam še bolj študirati, da bo poleti čim več prostega časa.

Lana Lipovnik je bila navajena hitrega tempa življenja s polnimi urniki vsak dan. Zdaj ji manjka prav to. FOTO: osebni arhiv

Lana Lipovnik, četrti letnik Fakultete za farmacijo v Ljubljani
Bila sem navajena hitrega tempa življenja s polnimi urniki vsak dan. Zdaj po svoje pogrešam prav to. Pred enim letom smo bili še veseli, ko smo pričakovali, da bomo dva tedna doma, to smo doživljali kot nekakšne počitnice, zdaj se je vse že tako zavleklo, da gotovo vpliva na naš študij. Predavanja je morda celo laže spremljati od doma, vaje pa niso primerljive s prejšnjimi, zlasti laboratorijske, ki jih imamo na naši fakulteti. Pred zadnjim zaprtjem smo spet bili na fakulteti, a v zelo okrnjeni obliki. Če smo imeli prej po štiri ure vaj na dan, smo jih imeli po novem enkrat ali dvakrat na teden po uro in pol ali dve uri. Vaje smo po novem izvajali večinoma sami, ne več v parih ali manjših skupinah.
Na fakulteti se trudijo, da bi tudi del vaj, ki potekajo na daljavo, izvedli čim bolj primerljivo vajam v laboratoriju. A kljub temu sem bila, ko sem po dolgem času spet prišla v laboratorij, kar malo zmedena in zadržana, kot bi izgubila občutek. Tudi med izpitnim obdobjem sem se težko osredotočila za več kot dve uri in zmotivirala za študij, čeprav sicer nimam težav z motivacijo. Vsak dan se mi je zdel enak in tudi k učenju za predmete, ki ne veljajo za tako zahtevne, sem se težko spravila. Zelo pogrešam študentski način življenja, predvsem družbo, odmore med predavanji, skupna kosila in navsezadnje potovanja, ki so nagrada ob koncu študijskega leta.

Koronavirus je podrl načrte, ki sem jih prej imela za samoumevne, vendar je bil to dober opomnik, da gre življenje pogosto rado malo po svoje, pravi Ela Mori. FOTO: osebni arhiv

Ela Mori, tretji letnik slovenistike in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani
Pri nas predavanja potekajo gladko. Profesorji so dodobra utečeni v sistem in ohranjajo kakovost predavanj. Toda ker nas je v družini veliko v ne tako velikem stanovanju, to zahteva precej potrpežljivosti in organiziranosti predvsem med mladimi. Vsakdanje je postalo, da se dogovarjamo, kdo bo kdaj v kateri sobi, da se med poukom ne motimo, da lepimo listke na vrata z napisi Tiho, pišem izpit in podobno, načrtujemo urnik, kdo bo v katerem delu dneva lahko poskrbel za babico, ki živi z nami … Toda vse se lahko uredi. Zelo dolgo je že, odkar smo bili nazadnje toliko skupaj, zato zdaj na ta čas gledam čisto drugače – s hvaležnostjo, ker so nas takšne izkušnje zbližale. Hecno pa je, koliko več stikov imam zdaj z družinskimi člani in kako malo z ljudmi, ki mi prav tako veliko pomenijo, vendar so zunaj našega gospodinjstva. Predvsem pogrešam fanta. Par sva še iz zgodnjih gimnazijskih let in od takrat navajena, da se vidiva karseda pogosto. Zdaj je to seveda drugače. Sprašujeva se, kako nadomestiti čas, ki ga ne moreva preživeti skupaj, in kako ga izkoristiti za to, da zvezo utrdiva kljub oddaljenosti in negotovosti, ki nas je zajela. Spet prihajam do podobnih zaključkov: stvari so zdaj težje, to drži, ampak vseeno jih je mogoče obrniti tudi sebi, nama v prid. Koronavirus je res porušil načrte, ki sem jih pred tem imela za samoumevne in nujne, vendar je to bil dober opomnik, da gre življenje pogosto rado malo po svoje.

Po enem letu takšnega izobraževanja bi pričakovala malce več iznajdljivosti pri prilagajanju predavanj novemu mediju, je poudarila Neja Tavčar. FOTO: osebni arhiv

Neja Tavčar, prvi letnik Medicinske fakultete v Ljubljani
Zadnje leto je bilo za vse leto sprememb in prilagoditev. Kot vsake spremembe smo se tudi te lotili z vnemo in navdušenjem. K slednjima je precej pripomoglo pričakovanje, da bo šolanje na daljavo potekalo kakšen teden, dva, in da bo to le začasen odmik od ustaljenega življenja. Kmalu smo bili soočeni s spoznanjem, da šolanje na daljavo ne bo le kratkotrajna etapa, temveč bomo v tem slogu odpeljali kar velik del naše izobraževalne dirke. Zdaj že leto dni trajajoče šolanje na daljavo je pokazalo, da so negativne plati takšnega načina izobraževanja presegle pričakovane prednosti. Čeprav je fleksibilnost profesorjev, ki so v trenutku in brez težav prešli na predavanja prek videokonferenc, hvalevredna, bi po enem letu takšnega izobraževanja pričakovala malce več iznajdljivosti pri prilagajanju predavanj novemu mediju. Način poučevanja in gradiva ostajajo bolj ali manj nespremenjeni, pri čemer ni treba posebej poudariti, koliko težje je ohraniti koncentracijo ob večurnem osamljenem strmenju v zaslon računalnika kot v predavalnici v neposrednem stiku s profesorjem ter v družbi vedoželjnih in ambicioznih sošolcev. Veliko bolj od tega je moteč širši družbeni kontekst. Po mojih izkušnjah smo mladi solidarni in se držimo omejitev. Kljub temu smo ravno mi in izobraževalne institucije, ki nam zagotavljajo kakovostno prihodnost, pogosto prve in največje tarče ukrepov. Želim si, da bi odločevalci sprevideli vse pasti takšnega ravnanja in mladim omogočili, da skozi druženje, socializacijo in izobraževanje izkoristimo vse potenciale. Tako se bomo, ko bomo na vrsti, uspešneje lotili družbenih izzivov v korist vseh generacij, tudi generacije, ki zdaj odloča o nas.

Precej študentov je začasno prekinilo študij, ker ne zmorejo več, je povedala Tajda Gaal. FOTO: osebni arhiv

Tajda Gaal, absolventka psihologije na Filozofski fakulteti v Mariboru
O študentih si mislijo, da se bomo že znašli, dejansko pa pozabljajo na nas. Sedem let že delam prek študenta. Zadnje leto sem menjala več služb kot pred tem v treh letih. Da je koronavirus in naj razumem. Meni so se pa stroški nabirali. V študentu lahko namreč bivaš le, če delaš v zdravstvu ali imaš poseben razlog za bivanje, in se moraš vsak mesec znova prijaviti. Zato sem se v teh negotovih časih preselila v svoje stanovanje. To pomeni dvojne stroške, ampak sem vsaj nekoliko mirnejša. V študentskem domu, kjer sem bila dve leti, sem bila sama v svojem nadstropju, in ker ne smeš imeti obiskov, prehajati v druga nadstropja, sem bila zelo osamljena. Žalosti me, da nismo mogli drugače opravljati prakse, ker bi si jo želela opravljati v svetovalnem centru ali zdravstvenem domu. To žal ni bilo mogoče zaradi takratnih ukrepov. Tako sem jo opravljala na daljavo pri enem izmed družinskih članov in enem otroku s posebnimi potrebami, zanj sem pripravljala seminarske naloge za biologijo, računske naloge za matematiko … jih posredovala pedagoginji in to je bila moja praksa. Precej študentov je začasno prekinilo študij, ker ne zmorejo več.