Ženskam bi radi dali ime in priimek, spet spomnili nanje

Ko se zgodi femicid (uboj oziroma umor, ki ga nad ženskami izvedejo njihovi partnerji), se dobršen del (medijske) pozornosti pogosto obrne na povzročitelja, pozablja pa se na žrtev in njene bližnje. Krog ljudi, na katere neposredno vpliva umor ženske, je širok, lahko tudi do več sto oseb, ki pa v uradno statistiko femicida niso vštete.

Podobe intimnopartnerskega nasilja v Sloveniji bo skušal osvetliti projekt, ki nastaja v sodelovanju Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, režiserke in sociologinje Marije Zidar ter ene vodilnih strokovnjakinj s področja femicida dr. Jasne Podreka.

Samo sprememba zakonodaje ne bo rešila življenja žensk

V Sloveniji se vsako leto zgodi od pet do deset femicidov, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja. A če upoštevamo še kolateralne žrtve – starše umorjene in storilca, otroke, sodelavce, prijatelje in znance – so razsežnosti teh dejanj veliko večje, kot se zdi na prvi pogled. Zgodbe žrtev in ozadja (družinskih) tragedij so v tradicionalno zaprti in molčeči slovenski družbi pogosto spregledani. Prst se uperja v žrtev, na napačnih koncih se išče vzroke, ki so pripeljali do nasilja, postavlja se (napačna) vprašanja.

Dr. Jasna Podreka opozarja, da se ob vsakem takšnem primeru »srečamo tudi s poplavo napačne medijske pozornosti in interpretacij, ki motive pripisujejo ljubosumju, reakciji na zavrnitev ali neuslišani ljubezni. Vse to so nevarne in v celoti napačne interpretacije, ki izkrivljajo prave vzroke za kazniva dejanja, ki z ljubeznijo nimajo ničesar skupnega. Skoraj v vseh primerih so intimnopartnerski femicidi izid zgodovine nasilja, ki je bilo praviloma prisotno dlje časa in se nikoli ne zgodi po naključju.«

Pričevanja, izkušnje in doživljanje so zato lahko pomemben vir ozaveščanja javnosti ter opozarjanja, na kaj bi morali biti kot družba pozorni, ko razpravljamo o intimnopartnerskem nasilju in femicidih.

Zelo redko o socialnih posledicah

»Vaša zgodba ima moč sprožiti spremembo,« so v javnem povabilu zapisali pri Društvu SOS telefon. S pilotnim projektom si želijo odstreti specifike umorov žensk, pokazati uničujoče posledice teh dejanj, vzroke zanje, pa tudi, kako jih preprečiti. K sodelovanju vabijo vse, ki so pripravljeni govoriti o svoji izkušnji z izgubo bližnje osebe, ne glede na to, kdaj se je zgodila in komu – mami, sestri, hčeri, prijateljici, sodelavki, znanki …

Režiserka in scenaristka Marija Zidar pravi, da so žrtve pogosto pahnjene v brezimnost, spomin nanje so le inicialke. FOTO: Jure Eržen/Delo

Režiserka Marija Zidar, ki je že s filmom Odpuščanje (2021) ustvarila edinstven observacijski dokumentarec, si tudi zdaj pušča odprta vrata in misel – odgovora na vprašanje, kam bodo zapeljali projekt, (še) nima. Usmerjali jo bodo sogovorniki in sogovornice ter pripovedi, ki jih bodo delili z njo. Kot dokumentaristka, pravi, je le orodje protagonista, ki želi sam povedati svojo zgodbo.

»Medijska poročanja se ob intimnopartnerskih zločinih običajno omejijo na obdobje, ko je umor aktualen in ko svojci še doživljajo travmo. Kasneje pozornost izgine. Poleg tega se dokumentarni ter igrani filmi in serije v veliki večini ukvarjajo z raziskavo zločina ali sojenjem. Zelo redko pa je govor o socialnih posledicah, o tem, kaj preživljajo svojci žrtve,« je poudarila Zidarjeva. Žrtve so pogosto pahnjene v brezimnost, spomin nanje so le inicialke.

Posledice femicida: umor ene ženske vpliva na več deset življenj

Njihovi bližnji sorodniki so neizbrisno zaznamovani z žalostjo, sramom, pogosto tudi s stigmo. Niti v lastnem okolju nimajo podpore. Dogajalo se je tudi, da so bili svojci umrle ženske na strani krvnika in za tragedijo krivili njene starše. Ogromno je plati, o katerih bi morali razpravljati, ko se dotaknemo (družinskega) nasilja, se strinjajo strokovnjaki s tega področja.

Koga torej vabijo k sodelovanju pri omenjenem projektu? Marija Zidar je povedala, da »kogar koli, ki je bil kakor koli zaznamovan z intimnopartnerskim femicidom. Največkrat so to svojci ali drugi bližnji.« Ženskam bi radi dali ime in priimek, spomnili nanje. Tudi po najbolj tragičnih dogodkih so namreč ostale v drugih ljudeh; skoznje bi si ustvarjalka želela rekonstruirati zgodbe posameznic, ki jih ni več.