Zdravniki so odšli, mali bolniki so ostali

Kardiologi Tomaž Podnar, Samo Vesel in Stevan Bajić odhajajo z ljubljanske pediatrične klinike. Prvi bo odšel na tuje, za druga dva še ni znano, kam. Po letošnjih odhodih štirih zdravnikov iz otroške intenzivne terapije, ki je tik pred kadrovskim kolapsom, zdaj razpada še otroška kardiologija.

Po izteku odpovednih rokov omenjene trojice bo v službi ostala le ena specialistka pediatrije, ki pa se ji bo pogodba za določen čas iztekla čez mesec dni. To pomeni, da otroške kardiologije ne bo več. Za zdaj se ne ve, kdo bo opravljal preglede srca pri nerojenih otrocih (od 14. tedna nosečnosti) in pri tistih, starih do 18 let. Kdo bo ugotavljal, ali je z njimi kaj narobe? Kdo bo posredoval pri zapletih?



Zaradi odhoda kardiologov bo ogrožen tudi program kirurškega zdravljenja otrok s prirojeno srčno napako, saj ne bo strokovnjaka, ki bi kirurgom lahko podal natančno diagnostiko. Prav omenjeni program je vzrok, da so zdravniki spisali odpovedi. Po novem so odlični praški kirurgi v Ljubljani navzoči samo dva operativna dneva na mesec, to pomeni tveganja, za katera kardiologi ne bi radi prevzemali odgovornosti. Ti na leto opravijo več kot 4000 ambulantnih pregledov in skoraj 6000 drugih obravnav, zdaj na interventne in invazivne preglede čaka 11 otrok.
 

Razpad otroške kardiologije

Ljubljanski klinični center se je znašel pred velikimi kadrovskimi zagatami, ki jim bo težko kos. Vodstvo pospešeno išče rešitve, a specialistov, ki jih potrebujejo, ne dobijo. Zdaj bodo krvavo potrebovali kardiologe, ki pa jih na domačem trgu ni.

Da bi obdržali sedanje, jim očitno ni bilo v interesu, saj se vodstvo ustanove, čeprav mu zaradi vse hujše kadrovske podhranjenosti teče voda v grlo, z odhajajočimi ni sestalo. Teh niso povabili niti na izjavo za medije, ki so jo zaradi njihovih odpovedi organizirali v kliničnem centru. Zaradi naštetega so dobili občutek, da njihov odhod podpirajo.


 

Nezaželeni profesor

Za marsikaterega do zdaj vodilnega v UKC Ljubljana je največji trn v peti gotovo kardiolog Tomaž Podnar. Bil je prvi oporečnik v programu otroške srčne kirurgije, ki je potekal v sodelovanju z izraelskim kirurgom Davidom Mishalyjem. Glasno je opozarjal na nedoslednosti in nevarnosti v programu, pri čemer nikoli ni izbiral besed. Nič čudnega, da si je prislužil več opominov od onkologa Erika Breclja. Kolegi so mu očitali neprijaznost, nediplomatsko vedenje in absolutistično držo.

Rajko Kenda, nekdanji strokovni direktor pediatrične klinike, je s tem v zvezi za Delo dejal, »naj kar preverimo, koliko ljudi je zapustilo oddelek zaradi prof. Podnarja«. Njemu in kolegom, ki so poleg njega še vložili ugovor vesti zaradi spornega programa otroške srčne kirurgije, so začeli pavšalno očitati, da so prav oni krivi, da se razmere ne uredijo. Temu, da je mednarodni nadzor nad programom otroške srčne kirurgije (2007–2014) potrdil, da so bili vzroki, zaradi katerih so se uprli, upravičeni, ni nihče namenjal posebne pozornosti. Podnarju, ki je nekaj časa vodil službo za kardiologijo, v vsem času, razen grajajočega vedenja, strokovno – kljub številnim poskusom – niso mogli očitati ničesar.
 

Ponavljajoče se nevarnosti

Ko je ministrstvo za zdravje začelo ustanavljati Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, s katerim bi na področju zdravljenja prirojenih srčnih napak naredili red, so nekateri menili, da je bolje ne vključiti Podnarja. Ko je ta razbral, da naj bi bil njegov oddelek 1. maja, ko naj bi inštitut zaživel, ukinjen in da se popisuje oprema, si je začel iskati drugo zaposlitev. K njegovi odločitvi o odhodu pa je največ prispeval podpis individualnih pogodb s češkimi kirurgi, ki bodo v Ljubljani operirali le dvakrat na mesec. S tem smo se vrnili v razmere, odsvetovane v mednarodnem nadzoru nad programom otroške srčne kirurgije.

Po desetih letih so se torej ponovile razmere, proti katerih se je Podnar s kolegi pediatri intenzivisti boril zaman. Sklenil je, da je po 28 letih dela v UKC dovolj vztrajanja. Njegovi odločitvi sta se pridružila še kardiologa Samo Vesel in Stevan Bajić. Pred njimi pa so UKC zapustili še drugi oporečniki. Od desetih, kolikor jih je leta 2013 vložilo ugovor vesti (Bajića ni bilo med njimi), je na istem delovnem mestu ostal le še en pediater intenzivist. Dva sta se upokojila, ena od zdravnic si je zaposlitev poiskala na infekcijski kliniki, drugi so podali odpovedi delovnega razmerja.
 

Zavoženo stanje

Gorazd Kalan, nekdanji vodja enote za otroško intenzivno terapijo, ki je zaradi kadrovske podhranjenosti tik pred kolapsem, pravi, da se je januarja poslovil, ker vodstvom vse od leta 2009 ni uspelo zagotoviti varnega in stabilnega delovnega okolja. Glavni vzrok za njegovo odločitev je bila izjemna kadrovska podhranjenost (zdravniška in sestrska), ki pa se je po letu 2015, potem ko so pediatri intenzivisti uveljavljali ugovor vesti, le še stopnjevala. »V tem času smo bili tudi pod izjemnim pritskom tako vodilnih kot tudi dela javnosti zaradi afere z otroško srčno kirurgijo. Ko sta generalni direktor Andraž Kopač in strokovna direktorica Marija Pfeifer končno poskušala razmere urediti, ju je politika zamenjala.« Pravi, da so bili povodi za njegov odhod in odhod njegovih kolegov različni, skupna vzroka za večino od njih pa sta bila dva: »Izguba upanja na izboljšanje v doglednem času, saj je stanje tako zavoženo, da bo ob popolni podpori vodilnih in odgovornih potrebno vsaj desetletje, da bo otroška intenzivna terapija na ravni, na kateri je že bila. Drugi vzrok pa je izgorelost.«


 

Pomanjkanje vizije

Razpad otroške intenzivne terapije v UKC Ljubljana, ki mu bo sledila otroška kardiologija, po Kalanovem mnenju ni naključje: »Je simptom in rezultat širših razmer v slovenskem zdravstvu, ki trpi zaradi slabega vodenja in pomanjkanja razvojne vizije. Otroška intenzivna terapija predstavlja majhen del slovenskega zdravstva. Vanj je vključena majhna skupina strokovnjakov, ki jih je zelo zahtevno izobraziti in še težje motivirati, da vztrajajo v tem delu. Če pri tem ni ustrezne podpore – zaradi zahtevnosti dela in visoke dinamike –, sistem hitro razpade in pokažejo se posledice.« Na številnih drugih področjih medicine, ki morda trpijo zaradi slabega vodenja in slabe organizacije, se bodo posledice po njegovem mnenju pokazale šele čez nekaj let.

»Slovensko zdravstvo ni naredilo potrebnega preoblikovanja v sodobno moderno organizirano in financirano zdravstvo, kot ga poznajo države EU, ki jih imamo radi za zgled. Sedanje razmere ustrezajo vodilni eliti v državi in manjšemu krogu zaposlenih v javnem zdravstvu. Prvi razumejo slovensko javno zdravstvo kot zasebno last, drugi pa kot odprt prostor za plenjenje. Ker obojim stanje kaosa ustreza, se upirajo kakršnimkoli spremembam in ureditvi razmer. Na žalost tudi na račun strokovnosti,« povzema Kalan. Zaradi navedenega si je delo poiskal zunaj zdravstva. Odločil se je za samostojno poslovno pot in kariero, ki je bolj tvegana in za zdaj tudi slabše nagrajevana. Pri tem poudarja, da ni ničesar počel raje kot zdravil hudo bolne otroke, prav tako ničesar ne zna bolje kot prav to. Vzrok za izstop iz sistema ni bilo nagrajevanje, čeprav je tudi to skrajno neurejeno: »Izstopil sem, da sem ohranil svojo svobodo, varnost in strokovno integriteto.«

Umik, najbolj poštena poteza

Iz istega vzroka odhaja trojica kardiologov. Pravijo, da je bila to ena najtežjih odločitev v njihovih dosedanjih poklicnih življenjih. Krivdo za odločitev pripisujejo vodstvu UKCL in ministrstvu za zdravje. »UKCL nas je zaposlil kot strokovnjake, da bi zdravili bolnike, ki so tej ustanovi zaupani. Za to smo se vedno trudili po svojih najboljših močeh. V položaju, ko razočarani ugotavljamo, da pristojni našim opozorilom in zaskrbljenosti ne verjamejo in da sprejemajo odločitve, o katerih smo prepričani, da niso dobre, in s katerimi se ne moremo istovetiti, pa menimo, da je v odnosu do delodajalca, predvsem pa v odnosu do naših bolnikov najbolj pošteno, da se umaknemo,« so zapisali v skupni izjavi. Nepojmljivo je, da nam v desetih letih za področje otroških srčnih operacij v Sloveniji ni uspelo izobraziti domačega kirurga, z njimi bi najbolj pripomogli k ureditvi razmer. Za to nosijo breme odgovornosti na kirurški kliniki.
 

Kadrovska stiska

Danes je v UKC zaposlenih 25 specialistov manj kot leta 2015 – v to številko še niso všteti odhajajoči kardiologi. Kader jim manjka na vseh klinikah. Še poseno na oddelkih intenzivne terapije tretje stopnje (nevrološka klinika, klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, otroška intenzivna terapija). Ti oddelki so podhranjeni tako z zdravniki kot z medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki. »Posamezne enote, ne samo otroška intenzivna terapija, ampak tudi kardiologija, kardiovaskularna kirurgija, pulmologija, otorinolaringologija, ortopedija, dializa, transplantacija, urgenca in druge, se spopadajo s kritičnim pomanjkanjem zdravnikov specialistov, medicinskih sester in drugega kadra,« pravijo v kliničnem centru.

Poznavalec razmer opozarja, da se je ob odhodu kardiologov treba zavedati, da ne gre več samo za 100 do 150 otrok, ki potrebujejo srčno operacijo. Ti so po njegovem mnenju le vrh ledene gore: »Gre za vse otroke v Sloveniji, ki potrebujejo kardiološko oskrbo, to število pa se lahko povzpne na nekaj tisoč.«

Otroških kardiologov na slovenskem trgu ni. Da si pridobiš za to službo potrebno znanje, je treba opraviti specializacijo iz pediatrije, potem pa se v letih dela priučiti kardioloških veščin. V UKC Ljubljana je zaposlen še kardiolog Uroš Mazić, ki je delal na otroški kardiologiji, a so ga pred časom premestili na kirurški oddelek. Očitali so mu nekatere strokovne napake.