ZD Celje še vedno brez zaposlenega ortodonta

Prvega junija je Zdravstveni dom Celje ostal brez zaposlene ortodontke. V Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) so konec maja povedali, da je pri zagotavljanju ortodontske službe veliko »odvisno od fleksibilnosti in razumevanja vodstev posameznih javnih zavodov ter tudi odnosa do zaposlenih«. V zdravstvenih domovih je završalo. Poudarjajo, da zavodi pri izbiri specializantov nimajo nobene besede, specializanti pa lahko svojo pot iz javnega zdravstva hitro odplačajo. Kaj naj naredijo pacienti, ne pove nihče.

Specialistka čeljustne in zobne ortopedije, ki je v ZD Celje dala odpoved, je imela v aktivnem zdrav­ljenju 470 pacientov in 2400 pacientov v zadnjih štirih letih. Vsaj eni njeni pacientki se je v tem času odlepil fiksni aparat, drugemu pacientu, ki je po operaciji potreboval ortodonta, so na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) menda svetovali, da naj gre po pomoč na Hrvaško. Na ZZZS so odgovorili, da načrtno pacientov ne usmerjajo v tujino.



Z ministrstva za zdravje nam v enem tednu niso utegnili odgovoriti, na koga naj se obrnejo pacienti ortodontke, ki takoj potrebujejo zdravljenje. Prav tako niso odgovorili, kdaj bodo objavili razpis za koncesijo, če sploh. So pa pred časom odgovorili, da v tem primeru ne morejo določiti začasnega prevzemnika koncesije, ker ZD Celje ni imel koncesije, ampak podeljen zdravstveni program. To pomeni, da »šele, če drug javni zdravstveni zavod ne more prevzeti programa, se podeli nova koncesija«.
 

Direktor ne izbira

V ZD Celje se s problemom ortodontije neuspešno ukvarjajo že nekaj let. Dva specializanta sta takoj po opravljenem specialističnem izpitu odšla med zasebnike. Razloge za to lahko najprej iščemo v plačah in dejstvu, da zaposleni v javnem zavodu ne morejo sami odrejati delovnega časa … Hkrati predsed­nik odbora zobozdravstvene dejavnosti Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije Darko Tomšič, sicer direktor ZD Zobozdravstveno varstvo Nova Gorica, opozarja, da je ključni problem, da zdravstveni zavodi pri kadrovanju specialistov nimajo prav nobene besede: »ZZS zastopa zdravnike in zobozdravnike in ne zdravstvenih zavodov. Sistem razpisov za specializante je usmerjen v potrebe posameznih zobozdravnikov in ne v potrebe regije ali zdravstvenega zavoda, torej v potrebe pacientov.«



Za specializanta v Novi Gorici bi se tako lahko prijavil nekdo iz Prekmurja. »Malo verjetno je, da bo kandidat od drugod tudi ostal v naši regiji, poleg tega je njegova zaposlitev povezana z enormnimi potnimi stroški in včasih tudi z ureditvijo stanovanja. Direktor javnega zdrav­stvenega zavoda torej nima nobene možnosti pri izbiri kandidata – vse se izvaja pod okriljem ZZS, zato trdim, da je bila vodstvom zavodov odvzeta kad­rovska funkcija.«

Da je težava še večja, vse specia­lizacije izvajajo na Stomatološki fakulteti v Ljubljani, dodaja Tomšič: »Specializant, ki dobiva plačo od zavoda, našega zavoda tako rekoč do konca specializacije ne vidi.« Specializanti sicer z zavodi podpišejo pogodbo, da se morajo po specializaciji pri njih zaposliti, a se lahko temu izognejo, če plačajo stroške izobraževanja, pri čemer njihova plača ni všteta v to, pojas­njuje Tomšič: »To pomeni, da če plačajo od 5000 do 15.000 evrov, lahko začnejo delo v zasebni praksi ali gredo tudi v tujino. Menim, da je ta sistem nesprejemljiv.«


 

Vse zasebno?

Iz ZZS odgovorov o specializacijah in očitkih zdravstvenih domov v več kot tednu nismo dobili. Medtem ortodonti in zobozdravniki drug za drugim odhajajo med zasebnike. Tomšič je prepričan, da bi morala država spremeniti sistem: »Nesprejemljivo je, da v zad­njih petih letih, kljub številnim opozorilom, kot specializirani zavod nimamo možnosti zaposlitve ustreznega kadra. Kljub tendencam privatizacije zdravstva smo zdravstveni domovi še vedno daleč največji delodajalec v zdravstvu v državi in bi nas kot takšne morali tudi obravnavati.«