Misija Triglavski ledenik v Peking izpolnjuje svoje poslanstvo. To dokazujeta tudi zanimanje in pozitiven odziv javnosti. Eden od kazalcev, ki jih pri tem merita glavna organizatorja misije, OKS in Pivovarna Laško Union, je trend iskanja besed ledenik in Triglavski ledenik v Googlovem brskalniku. Opaziti je mogoče povečan interes za vsebine, povezane z ledenikom. Zato smo tokrat v središče pozornosti postavili prav Triglavski ledenik in poiskali informacije o njem pri enem njegovih najboljših poznavalcev.

Tri četrt stoletja meritev

Pod večino zapisov in fotografij o Triglavskem ledeniku, ki jih najdemo v različnih medijih in na spletu, je kot avtor ali soavtor podpisan Miha Pavšek, raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, ki proučuje in spremlja Triglavski ledenik že več desetletij in je tudi organizacijski vodja izmer obeh slovenskih ledenikov (drugi je ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah) ter skrbnik kamere na Triglavskem ledeniku.

Sodelavci geografskega inštituta opazujejo Triglavski ledenik že tri četrt stoletja, od ustanovitve inštituta leta 1946. To je bila ena njegovih prvih nalog in je najdaljši stalno potekajoči raziskovalni projekt v Sloveniji. Dve leti kasneje so v raziskavo uradno vključili še ledenik pod Skuto. Geografi opazujejo površino in ocenjujejo prostornino obeh ledenikov, pojave (ledeniške in snežne oblike) in procese na in v ledeniku, pod njim in ob njem, okoliško površje in podzemne povezave. Pri Triglavskem pa s pomočjo bližnje meteorološke postaje na Kredarici tudi podnebne značilnosti, saj tamkajšnji podatki (na voljo od leta 1955) omogočajo spremljanje stanja in pojasnjevanje posledic sprememb v naših gorskih pokrajinah. Kot pravi Pavšek, bodo letos vzeli pod drobnogled vzorce ledu iz čim večje globine in poskušali iz njih razvozlati novejšo podnebno zgodovino za čas, ko še ni bilo meteoroloških meritev. Preden ledenik izgine.

Zeleni sneg

Triglavski ledenik je okoli hektar velika ledeniška zaplata, ostanek nekdaj precej večjega ledenika v južnem delu Triglavskih podov, severovzhodno pod vrhom Triglava. To je drugi največji ledenik na slovenskem ozemlju. Po velikosti ga je v začetku tega stoletja prvikrat prehitel ledenik pod Skuto, saj se ta zaradi ugodnejše senčne lege krči počasneje od svojega zahodnega soseda. Medtem ko se Triglavski ledenik predvsem manjša, se tisti pod Skuto v glavnem tanjša. Noben od njiju torej ni ušel žalostni usodi, ki je zaradi globalnega segrevanja doletela vse podobne tvorbe na območju Alp: tanjšata in krčita se še posebej od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja. Povprečna temperatura talilne dobe (maj–oktober) se je od takrat dvignila kar za poldrugo stopinjo Celzija. Rast temperatur še najbolje razumemo, če primerjamo ta dvig z naraščanjem naše telesne, ob takem porastu ljudje zbolimo …

»Velikost ledeniške krpe pod Triglavom se v zadnjih dveh desetletjih sicer ni bistveno spremenila, spreminja oziroma bolj pa koleba sneg, ki ga pokriva del ali vso talilno dobo,« razlaga Miha Pavšek in pojasni, kako sneg in mraz poskrbita za nastanek ledenika. Pravzaprav se sneg preobraža v ledeniški led: začne se s kristali snežink, ki sestavljajo nov sneg, naslednja faza je stari sneg, še bolj postaran sneg je firn, ta se spremeni v firnov in v zadnjem koraku v ledeniški led.

»Nekatera opazovanja kažejo, da je led na obeh naših ledenikih čedalje bolj podoben vodnemu ledu zaradi taljenja, ki je prevladujoč proces. Firnov in ledeniški led ločimo tako po barvnih odtenkih svetlobe, ki se lomi prek njegovih plasti, in po prostorninski gostoti. Firnov led je zelenkast – zato so včasih Triglavski ledenik imenovali tudi Zeleni plaz ali Zeleni sneg – in ima manjšo gostoto kot ledeniški led, ki je modrikast. Vodni led pa je že bolj sivkast,« opisuje sogovornik.

Kolebanje

Triglavski ledenik, pred leti smo domnevali, da je nastal v mali ledeni dobi, datacija kalcitne skorje pod ledenikom pa je nakazala, da bi lahko vztrajal na tem mestu že vse od zadnjega poledenitvenega sunka pred okrog 20.000 leti, je konec 19. stoletja meril okoli 40 hektarov, ob začetku natančnejših meritev samo še 15 hektarov, pol stoletja kasneje le petino tega, leta 2007 pa je dosegel svoj minimum, 0,6 hektara. V zadnjih desetletjih se je tudi intenzivno tanjšal. Na podlagi analize meritev so ocenili, da se je prostornina med letoma 1992 in 2008 zmanjšala za štiridesetkrat, na okoli 10.000 kubičnih metrov.

Zlasti dve kasnejši zimi, nadpovprečno bogati s snegom, sta omogočili vnovični prirast ledenika. Najbolj si je opomogel v letih od 2010 (ob koncu talilne dobe, med katero je bila večina ledeniškega površja pod debelimi plastmi starega snega, je meril 2,5 hektara) do 2014, ko je meril 3,6 hektara. V naslednjih letih se je površina Triglavskega ledenika zaradi intenzivnega taljenja več kot prepolovila.

Po podatkih inštituta je bila v letih od 2017 do 2019 spet manjša od hektara: »Največja debelina ledeniških plasti, skupaj s snegom na površju ledenika, ob koncu talilne dobe nikjer več ne presega petih metrov. Ostala je samo še v kraško kotanjo ujeta zaplata ledeniškega ledu, ki je po specifični prostorninski gostoti vse bolj podoben vodnemu ledu.«

Ledenika sta toliko bolj občutljiva na podnebne spremembe, ker ležita na razmeroma nizki nadmorski višini. Oba razen ledeniškega ledu v glavnem tudi nimata več večine ledeniških značilnosti, se ne premikata in nimata ledeniških razpok. Zadnje razpoke so bile vidne pod Triglavom v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, pod Skuto pa približno desetletje kasneje.

Pomembne so temperature

Ali bi torej bolj mrzle in snežne zime lahko spodbudile vnovično rast ledenikov ali vsaj počasnejše krčenje? Miha Pavšek: »Nekaj lastovk še ne prinese pomladi in nekaj dobrih zim še ne naredi novega ledu. Ta proces traja v naših razmerah precej dlje kot na območju pravih ledenikov, kjer zadošča od šest do osem metrov snega in od tri do pet let, da nastane meter debela plast ledu. Pri nas bi za meter debelo plast ledeniškega ledu potrebovali tudi več desetletij. Še bolj kot snežne zime so pomembne temperature zraka in vse, kar je povezano z njimi. Temperatura talilne sezone na Kredarici se je v zadnjega pol stoletja povečala za 1,7 stopinje Celzija. Šele lani, po več letih, talilna sezona ni bila med desetimi najtoplejšimi.«

Ob začetku meritev je bilo talilno obdobje še nekoliko krajše (štiri mesece) od redilnega (osem mesecev), v zadnjih desetletjih pa je večinoma obratno (pol: pol), so zapisali raziskovalci. Zaradi povsem mejnih temperaturnih razmer in tem ustreznih vrednosti drugih dejavnikov za rast in krčenje ledenika je ledeniško ravnovesje zelo krhko. Če bo segrevanje ozračja tudi v prihodnje podobno intenzivno, kot je bilo v zadnjih treh desetletjih, bo ledenik sčasoma dokončno izginil. Kdaj natančno, ni mogoče določiti. Več snežnih padavin na območju ledenika bi njegovo izginjanje le nekoliko upočasnilo.

Skrb vzbujajoč pojav je opaziti po vsem svetu. Vsi ledeniki se krčijo. Od leta 1900 je območje Alp po podatkih evropske okoljske agencije zaradi povišanih poletnih temperatur izgubilo približno 50 odstotkov mase ledu. Švicarski znanstveniki so v raziskavi o prihodnosti alpskih ledenikov napovedali, da bo do leta 2050 izginila že polovica ledu na alpskih ledenikih, če seveda ne bomo ustavili segrevanja ozračja. A tudi če izpuste toplogrednih plinov zmanjšamo na minimum, sta do konca stoletja obsojeni na taljenje kar dve tretjini ledeniškega ledu.

»Tudi obe naši ledeniški krpi – dejansko se skriva pravi ledeniški led pod firnom oziroma ostanki snega iz zadnje snežne sezone – pogledata na površje le ob koncu talilne sezone, kadar poletna toplota poliže njun zaščitni pokrov. Nazadnje smo lahko to opazovali na začetku jeseni leta 2019,« slikovito opiše dogajanje Pavšek. Noben od obeh naših ledenikov nikjer ni debelejši od desetih metrov; če upoštevamo, da se lahko ob neugodni kombinaciji stanjša ponekod tudi za več metrov na leto, je dovolj nekaj takih sezon in ga ne bo več ...

Ledenik kot vodni vir

Sodelavci geografskega inštituta raziskujejo ledenike, ker so ti neposredni kazalci podnebnih sprememb. Hkrati pa so tudi pomemben vir zalog vode. Miho Pavška smo vprašali, kaj se zgodi v naravi, ko ledenik izgine. »Bolj kot sama količina vode je pomemben čas leta, ko jo imamo na voljo, še posebej v primeru poletnih suš,« je pojasnil strokovnjak. »Ledeniki so naravni zadrževalniki vode in kot taki nepogrešljiva sestavina vodnega kroga. Ko izginejo, se pokaže golo, pri nas torej skalnato in z gruščem posuto površje, ki je veliko bolj dovzetno za erozijo in denudacijo – odnašanje površinskih zemeljskih plasti zaradi delovanja padavin, vetra, ledenikov. Ob izrednih padavinskih dogodkih imajo takrat hudourniške vode na voljo še več gradiva za prenos proti dolinam, kotlinam, kjer so poseljena območja ...«