Z državniškimi častmi so na zadnjo pot pospremili očeta naroda

Ljubljana – »Žalosten dan je danes. Na poti v zgodovino spremljamo Janeza Stanovnika. Njegovemu rodu je bilo naloženo odločanje o usodnih vprašanjih za naš narod in njegovo prihodnost,« je pred Plečnikovo molilnico, kjer je bila žara s posmrtnimi ostanki človeka, ki je pomembno zaznamoval naše življenje v drugi polovici 20. stoletja, v poslovilnem nagovoru med drugim dejal prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan.

Ob navzočnosti celotnega državnega vrha so se z vsemi državniškimi častmi poslovili od nekdanjega partizana Tineta, častne salve pripadnikov Slovenske vojske so bile izstreljene, množica je nemo zrla v košček slovenske zemlje, kjer bo za vedno ohranjen spomin na moža s košatimi brki, bistrega uma in zdravega duha.

»Naj počiva v miru,« je bilo danes največkrat slišati na pogrebni slovesnosti ogromne množice ljudi, ki je na Žalah k zadnjemu počitku pospremila Janeza Stanovnika, nekdanjega partizana, tovariša, borca, neutrudnega kritika današnjega časa, zavednega Slovenca in predvsem Človeka.

Spravo je razumel kot zrelost naroda

Po Kučanovem prepričanju je bil Stanovnik glasnik resnice, ne da bi prikrival zmote in stranpoti NOB, vključno s povojnimi poboji. Zavedal se je, da sta upor proti okupatorju in usodi, ki jo je namenil Slovencem, skupaj z odporom proti poskusu JLA streti mlado slovensko državo najčistejši moralni legitimaciji slovenskega naroda pred zgodovino. »Ni se umikal pred posledicami medvojnih stranpoti. Prav zato je spravo razumel kot zrelost naroda, da sprejme nase celoto svoje medvojne preteklosti in da z njo živi tako, da ne bremeni svoje sedanjosti in prihodnosti,« je dejal Kučan, ki mu je bilo dano, da z njim kot bližnjim sosedom preživi del življenja.

Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so podivjani srbski nacionalisti iskali tako imenovane  zdrave sile v Sloveniji, je Stanovnik zmogel dovolj moči, da je mitingašem in njihovim političnim mentorjem, ki so Slovence podili iz Jugoslavije v Gradec in Filadelfijo, odločno povedal, da nas nihče ne bo podil iz takrat še skupne države. Bil je povsem jasen, odšli bomo sami, ko v njej ne bomo več prepoznali svoje države. Vojne je izkusil. Svaril je pred njimi. Prizadela ga je posurovelost, s katero je govorica orožja preglasila klic miru. 

»Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda. Človek, ki so mu to ime dali ljudje, ko so v času stisk in negotovosti v njem videli zanesljivo oporišče in moralno vodilo. Njegovo dolgo potovanje v prihodnost je zdaj končano,« je sklenil Kučan.
 

FOTO:Ljubo Vuklič/Delo

Stanovnikov apel Križmanu

»Naredite vse, da tradicijo Zveze borcev (ZB) ohranimo, borci so največja in najstarejša veteranska organizacija in to morate ostati. Nobena druga organizacija ni krajevno tako razvejena kot ZB. Mnogi ne vedo, kaj so vrednote. Osvobodilna fronta (OF) je imela devet temeljnih točk in ZB je nadaljevanje dela OF,« se je danes za Delo spominjal Stanovnikovih besed Marjan Križman, predsednik borčevske organizacije, ko sta ga skupaj z generalnim sekretarjem Aljažem Verhovnikom 21. januarja letos zadnjič obiskala. Nekdanji predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek je občudoval Stanovnikovo inteligenco, bil je svetovljan in bila sta prijatelja. »V svojih razlagah je bil zelo obsežen, veliko je govoril, da ga ljudje ne bi narobe razumeli, zato je bil gostobeseden in jaz sem rad prisluhnil njegovim besedam,« se spominja Turnšek.

Nekdanji teritorialec o Stanovniku

»Odšel je pokončno, tako kot je živel. Trden v naprednih načelih svojega časa in dolgega, pestrega ter z dogodki razburkanega življenja. Bil je intelektualec, razmišljujoč, prodoren in delaven. Predvsem pa ponosen Slovenec, ki je zapustil globoke sledi v naših življenjih,« nam je dejal Miloš Šonc, nekdanji poveljnik grosupeljskega območnega štaba teritorialne obrambe in upokojeni polkovnik Slovenske vojske. Največji pečat mu je dalo partizanstvo, a tudi zavzemanje za mir, enakopravnost in sožitje. Šonc se svojega vzornika kot dolgoletni pripadnik Teritorialne obrambe spominja kot enega spoštovanih voditeljev, ki so mu lahko zaupali in ga zato cenili.

Spomini z Janč

Stanovnik je mlade na partizanskih spominskih slovesnostih pozival, da stopijo pod prapor partizanstva, kar z drugimi besedami pomeni, da stopijo na stran slovenskega odpora, saj so se njegovi pripadniki borili za slovensko suverenost in za slovensko državnost. Poudarjal je, da Slovenci danes živimo v povsem drugačnih okoliščinah ter da smo ponovno pred velikimi zgodovinskimi izzivi. Manjka nam tudi občutek državnosti, zaradi česar se obnašamo kakor razvajeni otroci. Ne vemo pa, da imeti svojo državo ni samo privilegij, ampak je tudi velika odgovornost. To je nekaj stavkov, ki smo jih pred leti novinarsko zabeležili na spominskih slovesnostih Druge grupe odredov na Jančah, kamor je v družbi svojih tovarišev in prijateljev rad zahajal in se spominjal tistih dni in let, ko sta med partizanskimi borci vladali tovarištvo in spoštovanje.