Vojake so evakuirali, stari problemi ostajajo

Ljubljana – Družba z urejenimi civilno-vojaškimi odnosi iz evakuacije šestih specialcev s severa Iraka ne bi naredila medijskega spektakla. Začasni umik, kot mu pravijo odločevalci v politiki, je znova osvetlil šibko logistično opremljenost Slovenske vojske. Najbolj pa skrbi, da je začasni umik iz operacije Neomajna odločenost razgalil, da politika ne ve, čemu naj bi vojska sploh služila, kar je slab obet za reševanje vrste kroničnih težav, ki vojsko pestijo že dolgo.

Glavni krivci za nespretno izpeljani umik šestih pripadnikov enote za specialno delovanje so odločevalci, torej politiki, specialci, ki so najbolj izurjeni del Slovenske vojske, si umika zagotovo niso želeli in jim ni koristil, je jasen Vladimir Prebilič, profesor na katedri za obramboslovje ljubljanske fakultete za družbene vede. Ministrstvo za obrambo javnosti ni ustrezno pojasnilo, zakaj slovenski vojaki sploh sodelujejo na kakšni operaciji v tujini, kakšne so dolžnosti naših vojakov na teh misijah in kakšne so zaveze do zaveznic.

»V naši družbi besedna zveza 'varnostna kultura' zveni skoraj kot psovka. Politika teh zadev ne razume, ker če bi jih razumela, zagotovo ne bi iz umika vojakov naredili medijskega šova. Vprašati bi se morali, kakšen obraz kažemo mednarodnim partnerjem, kako to vpliva na zavest vojakov in predvsem na njihovo varnost. Povsem nedopustno pa je, da politične stranke v nerazumevanju obrambnega sistema in varnosti v tako občutljivih trenutkih kar tekmujejo s politikantstvom v slogu, kaj v tujini sploh počnemo in umaknimo se takoj od vsepovsod,« pravi Prebilič.

Odgovorne države se v težkih časih o obrambi ne prerekajo

Tudi nekdanji državni sekretar na obrambnem ministrstvu, zdaj evropski poslanec, prav tako obramboslovec Klemen Grošelj, si želi bolj preudarnega ravnanja politike pri občutljivih varnostnih vprašanjih. Tako Grošelj kot Prebilič pozivata politiko in vse odločevalce, da če je to zares potrebno, znova resno premislijo in se dogovorijo, kje v tujini naj bo Slovenska vojska dejavna, kakšne cilje naj zasleduje na teh operacijah, koliko ljudi bomo prispevali v te operacije in ko ta konsenz dosežejo, naj bodo dovolj odgovorni in se dogovorjenega držijo. »V ZDA imajo demokrati in konservativci neprestano hude razprave, ne boste pa jih slišali, da bi se prerekali o varnostnih temah in usmeritvah, ki so jih zapisali v svojo strategijo,« pravi Prebilič.

Težav ne rešujemo

Ena od najhujših težav Slovenske vojske je kronična kadrovska podhranjenost. V stalni sestavi imamo nekaj več kot 6400 pripadnikov, od tega je več kot 16 odstotkov častnikov, 30 odstotkov podčastnikov, vojakov pa je le dobrih 37 odstotkov, preostalo so vojaški uslužbenci in civilne osebe, zaposlene v vojski. Če k temu dodamo omejitve vojaškega poklica, ključna je dejstvo, da poklicni vojak ne sme biti starejši od 45 let, vojsko vsako leto zapusti več ljudi, kot se jih tam zaposli. Profesionalizem pripadnikov, zlasti na mednarodnih operacijah, je na visoki ravni, ocenjuje Prebilič, ki poudarja, da je vojaški poklic specifičen, ker se človek v vojsko poda z zavedanjem, da lahko tam tudi izgubi življenje.
​
​Denar je pomemben motivacijski dejavnik, ni pa edina motivacija, država bi to lahko prepoznala in po zgledu nekaterih drugih držav vojakom ponudila druge bonitete, ki ne stanejo veliko, bi pa mlade ljudi lahko pritegnile v ta poklic. »Preprosta rešitev bi bila, da bi omogočili zaposlovanje ljudi z nedokončano srednješolsko izobrazbo in jih zavezali, da med delom v vojski končajo srednjo šolo. Brezposelnih mladih do 27 let, ki nimajo srednje šole, je okoli dva tisoč, če bi jih uspeli pritegniti s tem, bi to lahko bilo koristno tako zanje kot za vojsko,« nam je povedal Grošelj.

Da pa bi lahko začeli odpravljati kadrovsko stisko, bi se morali najprej na ravni politike odločiti, ali bomo vojsko oblikovali glede na naše potrebe ali glede na zmožnosti, ki jih imamo. Grošelj meni, da bi se morali v politiki odločiti za vojsko v obsegu, ki jo bomo zmogli popolniti, financirati in tehnično vzdrževati, v nasprotnem se bomo v nedogled pogovarjali o enakih težavah.