Vohunski jasnovidci iz virginijskega Langleyja

Na začetku decembra leta 1990 je takratno širšo jugoslovansko javnost, večinoma tudi slovensko, presenetila ocena ameriške obveščevalne službe Cia, da bo Jugoslavija najverjetneje razpadla čez 18 mesecev, temu pa naj bi najbrž sledila državljanska vojna. Informacija, ki je takrat »namenoma« pricurljala do novinarja New York Timesa Davida Binderja, sicer dobrega poznavalca razmer v vzhodni Evropi in Jugoslaviji, sta objavila najprej New York Times in kakšen dan pozneje še Washington Post. Najuglednejša ameriška dnevnika, ki sta sicer redno spremljala dogajanje v nekdanji Jugoslaviji in v svojih analizah sicer že pred Cio napovedovala razpad Jugoslavije. A uradna ocena Cie je pomenila, da se s to možnostjo še kako ukvarjajo tudi v vrhu ameriške politike.



Uradno so Američani sicer do takrat ves čas govorili, da se ZDA zavzemajo za enotno in ozemeljsko neokrnjeno Jugoslavijo. Pri tem je bil, kot je v tistih časih pisal dopisnik Dela iz New Yorka Mitja Meršol, glavni razlagalec ameriških pogledov na Jugoslavijo namestnik zunanjega ministra Lawrence Eagleburger, nekdanji ameriški veleposlanik v Beogradu v času predsedovanja Jimmyja Carterja, ki je zelo dobro poznal razmere v Jugoslaviji.

On je bil tisti, ki je sprejemal številne delegacije zvezne in republiških vlad v Washingtonu, ki so takrat hodili v ZDA razlagat svoje poglede na krizo v Jugoslaviji. A Lawrence Makedonski, kot so ga v šali imenovali, ker je leta 1963 v času potresa v Skopju kot uslužbenec ameriškega veleposlaništva v Beogradu skrbel za mednarodno pomoč Makedoniji, je vsem obiskovalcem iz Jugoslavije govoril podobno. Da sicer razume in podpira njihove težnje ter da je Washingtonu pravzaprav popolnoma vseeno, ali bo Jugoslavija v prihodnje še naprej federacija ali konfederacija, a da si Bela hiša želi, da Jugoslavija ostane skupaj.

A ocena Cie je taka priporočila ameriškega ministrstva za zunanje zadeve in s tem tudi Bele hiše obrnila na glavo. Američani so s tem, ko so v javnosti objavili tako resno analizo svoje vohunske službe, najbrž poskušali opozoriti, ne samo javnost v Jugoslaviji, da se bližajo težki in krvavi časi, ampak tudi javnost in predvsem vodilne politike v Evropi, naj se pripravijo na konec Jugoslavije, če ne bodo pomagali vse bolj sprtim narodom v Jugoslaviji.

Na sam slovenski plebiscit je tako sporočilo z druge strani Atlantika prav blagodejno delovalo. Pomenilo je: vidite, tudi Američani, ki so nas ves čas opozarjali, naj ohranimo enotno Jugoslavijo, so dvignili roke, torej ni razloga, da ne bi v Sloveniji z jasno izraženo voljo ljudstva nadaljevali poti v samostojnost in neodvisnost.

Ocena Cie je bila tudi dobro odmerjen udarec vsem centralistom in federalistom v Beogradu, posebno pa vojaškem vrhu, ki je v tistih dneh v beograjskem centru Sava ustanovil oziroma intenzivno pomagal ustanoviti svojo stranko, ki so jo nekateri komentatorji poimenovali kar »generalska nova Komunistična partija Jugoslavije«. Jugoslovanska vojska je z ustanovitvijo svoje stranke in nastopi svojih najvišjih predstavnikov resno zagrozila, da bo prevzela oblast v državi, če se bodo razmere razvijale v smeri, ki ne bo povšeči vojski in srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću.

Vojaški vrh se je pač zavedal, da lahko samo v Jugoslaviji, kakršna je bila do tedaj, ohrani svoj privilegirani status. Generali pa so z aktivnim vpletanjem v politične procese in ob dejstvu, da so večino v vojski sestavljali srbski častniki, zanemarjali opozorila, da bodo s svojim početjem ne umirili, ampak samo podžgali baklo državljanske vojne, ki so jo kot jasnovidci napovedovali analitiki ameriške obveščevalne službe. Vojska in Milošević so v zadnjih dneh Jugoslavije igrali na noto, da mednarodna skupnost podpira samo enotno Jugoslavijo, zato jih je ocena Cie ujela na napačni nogi. Vojska je računala na mednarodno podporo njihovim prizadevanjem za ohranitev enotne Jugoslavije, ki se je pozneje, v času vojne za Slovenijo in še vojne na Hrvaškem, ni iztekla tako, kot so si želeli v beograjskem generalštabu.