Viktoria iz Vicenze: "Sem od Italija. Nona je slovenska."

Različne izvorne koreninice, a med njimi je vsaj ena slovenska. In te koreninice dajejo življenje pisani druščini, ki se je te dni zbrala na 22. Taboru slovenskih otrok po svetu v Livških Ravnah. Tam nad Beneško Slovenijo krepijo ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika z učenjem in igro. Eni se s slovanskim jezikom lovijo, drugi bodo lahko slavisti.

Nekaterim kakopak ne gre zameriti, da so precej izbuljeno gledali v projekcijo, na kateri jim je vodja projekta Luka Klopčič iz Svetovnega slovenskega kongresa poskušal približati pesem Soči Simona Gregorčiča, ko smo jih zmotili v zgodnjem popoldnevu. Kako le ne bi. Ne gre namreč zgolj za različno izhodiščno znanje slovenskega jezika, temveč tudi za precej različne starostne skupine. V domu CŠOD Kavka se je namreč zbralo 38 otrok med osmim in 16. letom starosti. Brezkitični lirični poklon reki duhovnika z Vrsnega je pač lahko še prevelik zalogaj za del mladine, ki je vseeno znala prisluhniti razlagi. In različnim interpretacijam, ki lahko umetnike navdahne na različne načine. Za izvedbo Okteta Simon Gregorčič so mladci namenili aplavz, potem pa spet nekoliko izbulili oči, ko so jim predvajali tudi različico murskosoboške death metalske skupine Srd.
 

Ponosna Slovenka

»O Gregorčiču si nisem veliko zapomnila. Težka pesem,« je sramežljivo priznala 12-letna Viktorija iz Vicenze: »Sem od Italija. Nona je slovenska. Na tabor pridem vsako leto. Rafting mi je najbolj všeč. Tukaj mi je tudi všeč, da ni tko ful ropotaja. Tukaj lahko delaš kakor ti hočeš. Gledava film po slovensko, al pa piševa, al pa se govoriva.« Ne glede na znanje slovenščine nihče od otrok ni zbežal pred diktafonom.



Pouk sicer poteka v treh nivojskih skupinah glede na predznanje, ki se ga lahko skozi leta očitno izpili do klene slovenščine, kot je to v primeru Nataše Miklavčič. Glede na priimek bi njen izvor iskali v posoških krajih, a prihaja iz Tuzle, od koder se je po končani srednji šoli preselila v Slovenijo zaradi študija. Na taboru zdaj dela že šest let kot animatorka. »Po prihodu v Slovenijo sem začela spoznavati slovensko kulturo in odkrila slovenske korenine. Prastarša prihajata iz Trbovelj. Čeprav smo velika družina, sem edina, ki je prišla v Slovenijo in tukaj nameravam tudi ostati. Imam tudi državljanstvo in mislim, da sem kar ponosna Slovenka,« se je nasmihala.
 

Košarka je naj

Klasično piljenje slovenščine v učilnicah otrokom ne diši preveč sredi počitnic, je priznala. Zato se štirih sten izogibajo, če se le da. Tako spoznavajo tudi zgodovino in kulturo okolice z vodenimi izleti na Livek in v Drežnico, spoznali so se že z Gregorčičevo učno potjo. Z ustvarjalnimi delavnicami postavljajo zavetišča, posladkali pa se bodo tudi po izdelavi kobariških štrukljev. Brez obveznega raftanja po Soči in ohladitvi v Nadiži seveda ni šlo. Največ otrok običajno prihaja z najbljižje Hrvaške in iz Italije. V zadnjih letih tudi iz Nemčije, Avstrije, Francije, pa tudi ZDA in Kanade. Največ je otrok slovenskih staršev, ki delajo v tujini, a izkoristijo šolske počitnice v Sloveniji. Seveda jih je precej iz mešanih zakonov in ti so praviloma dvojezični. Tokrat pa so medse sprejeli tudi dva hrvaška otroka, ki obiskujeta dvojezično šolo, a nimata slovenskih korenin.



Starši učijo otroke slovensko po najboljših zmožnostih, tabor pa jim veliko pomaga. Nekateri želijo tudi še za kakšno leto podaljšati, čeprav so že dopolnili 16 let. Mi pa jih nato motiviramo, da naprej sodelujejo kot animatorji,« je povedala. Malce mlajše doseže tudi nekaj domotožja, prizna: »Praviloma gre za mlajše, ki pač pogrešajo svoje bližnje.« Izpostavila je, da je najbolj priljubljen šport na Kavki košarka: »Ja, vsi vedo, da so Slovenci evropski prvaki. Na igrišču je polno Dragićev.
»Učenje jezikov je zanimivo,« je v slovenščini povedala 12-letna Elen, ki sicer prihaja iz švedskega Göteborga, nato pa nadaljevala v angleščini: »Prihajam vsako leto. Tukaj je vreme lepše, na Švedskem pa samo dežuje.« Trinajstletni Val, ki v Luksemburgu živi devet let, je imel na zalogi nekaj več slovenščine – po začetni tremi: »Moj oče je Slovenec, mama pa je Kitajca. Kitaj ... Kitajka! Doma govorimo francosko, z očetom slovensko, z mamo kitajsko. Ja, velikokrat, ko srečam ljudi, se čudijo, ko rečem, da govorim perfektno tri jezike. Sem kar ponosen, da imam take starše iz tako različnih držav. Slovenščina ni tako težka za učenje v primerjavi s francoščino. Ampak nekatere stvari so kar težke, kot je dvojina.« Dvojina je očitno kronična visoka prepreka tudi pri ostalih. »Slovenščina je lep jezik, le dvojina me malo muči,« pravi 14-letna Freya.