Verjela je, da vse mine, a v Ljubezni nič ne umre

Novinarka, publicistka, do upokojitve izredna profesorica novinarskega sporočanja, vzgoje za medije in novinarsko etiko na ljubljanski fakulteti za družbene vede … Manca Košir se je dvakrat spopadla z rakom, a ji ni vzel upanja, radosti in volje. O smrti je veliko govorila. O tem, da se moramo pripravljati na smrt bližnjih in na svojo lastno.

Čeprav je javnosti in predvsem novinarjem ostala v spominu kot profesorica na FDV, je diplomirala iz matematike in fizike na ljubljanski pedagoški akademiji, kasneje pa diplomirala na takratni fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Naziv doktorice filoloških ved je pridobila leta 1987 na zagrebški filozofski fakulteti.

Poezija je jezik tišine. Z jezikom se je dotikamo

Mnogi se je spominjajo kot filmske igralke, novinarske prispevke pa je začela objavljati leta 1970 v Mladini, od leta 1973 pa v Tedenski tribuni in Teleksu, pisala je za najuglednejše časopise v takratni Jugoslaviji. Od ustanovitve leta 1982 do leta 2000 je bila članica uredništva Nove revije, od leta 1980 do upokojitve leta 2005 pa zaposlena na FDV kot izredna profesorica.

Kot še našteva STA, je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja z Andragoškim centrom Slovenije ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir. Zelo dejavna je bila tudi pri Hospicu, kjer je pomagala hudo bolnim in umirajočim ter njihovim svojcem v zadnjem obdobju življenja. Udejstvovala se je tudi na političnem področju, leta 2011 je kandidirala na državnozborskih volitvah na listi Stranke za trajnostni razvoj Slovenije, letos je bila na listi Vesne za evropske volitve. Zapisali so, da bi bila njena prednostna naloga skrb za dolgotrajno oskrbo ter dostojno staranje in medgeneracijsko sodelovanje.

Smrti ni

Manca Košir je pustila neizbrisljiv pečat na celotni slovenski družbi. FOTO: Blaž Samec

Če bi naštevali vse, kar je Manca Košir naredila v svojem življenju, bi lahko napolnili ves današnji časopis. Prav toliko bi verjetno porabili, če bi popisali, koliko ljudi se je v svojem življenju dotaknila, jih premaknila, spremenila. Kdor je imel privilegij, da jo je spoznal, je gotovo ni pozabil. Bila je markantna ne le navzven, vedno z izbranimi oblačili in skrbno premišljenimi dodatki, ampak zlasti navznoter. Manca Košir je sijala.

O njeni veličini pričajo njene knjige, ki jih je spisala poleg številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov. Poseben pečat je pustilo njenih sedem epistolarnih knjig: Ženska pisma, Moški:ženska, Moška pisma, Drugačna razmerja, Darovi minevanja, Človeška ljubezen in pred dvema letoma Nagovori tišine. Pisati jih je začela med drugo karanteno, ko je že imela izkušnjo bolezni. Po tistem, ko je prestala še drugo preizkušnjo, ko so ji odrezali del jezika, je kolegici Vesni Milek na vprašanje, kaj razmišlja zdaj, ko je za njo ta izkušnja, odgovorila: »Jaz predvsem sprejemam, kar mi življenje prinese. In se zahvaljujem za vse lepo pa tudi težko, ker enega brez drugega ni.«

O smrti je veliko in brez zadržkov govorila. Na tematskem večeru na ljubljanskih Žalah je dejala, da Slovenci ne znamo biti pristni: »Velikokrat me sprašujejo, kaj naj rečejo žalujočemu, pa jim odgovorim, reci jim: Hudo mi je, objemam te, pa ne vem, kaj naj rečem. Ko človek začuti, da si pristen, se iz spanca umakne. Zato se je treba pripravljati na smrt svojih bližnjih in svojo lastno. S tem, da se učimo biti pristni, odprti in predvsem, da govorimo.« Na vprašanje, zakaj se ljudje bojijo govoriti o smrti, pa je takrat povedala: »Ker ne sprejemajo svoje lastne minljivosti. S tem strahom se je treba spoprijemati in vzgajati odrasle, da bodo to prenesli na otroke.«

Ob novici, da je odšla, se je čas vsaj malo ustavil. In prav zdaj je treba še enkrat prebrati, kar je zapisala v enem od pisem: »Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Ker smrti ni. To vem zato, ker mi je umrl prijatelj za zdravljenje duše. Ker mi je umrl rodni brat. Ker mi je umrl oče – najpomembnejši moški mojega življenja. Poznam jo, belo smrt, prijateljico, mojo najboljšo učiteljico. Vsega me je naučila, kar mora človek vedeti, preden sam zapre oči in se spremeni iz gosenice v metulja.« Pismo je takrat sklenila: »Gibljem se v tej končnosti in minljivosti, vedoč, da bom umrla. A nikoli prenehala biti. Ker je res, da vse mine, ampak v Ljubezni nič ne umre. Tudi jaz ne. V to verjamem.«