Verčič: Zakon o medijih je zastarel, škodljiv, nepotreben

Zakon o medijih, ki ga je zadnji dan starega leta na dopisni seji potrdila vlada, odpira številna vprašanja o njegovi ustreznosti in smiselnosti. Dr. Dejan Verčič, profesor na FDV in partner v družbi Herman & partnerji, ga označuje kot zakon, ki »temelji na razumevanju medijskega delovanja iz 20. stoletja, medtem ko ne poseže v realnosti 21. stoletja«.

Po njegovem mnenju je »slab, nepotreben in, če bo potrjen v državnem zboru, škodljiv«. Predlagatelji po njegovih besedah »slepo sledijo vsemu najslabšemu, kar sta evropska komisija in evropski parlament sprejela na področjih digitalizacije, medijev ter umetne inteligence in kar na starem kontinentu duši svobodo izražanja ter svobodno podjetniško pobudo, zaradi česar s prostim očem opazno zaostajajo za ZDA in Azijo, kjer inovirajo, medtem ko mi reguliramo«.

Ena od temeljnih pomanjkljivosti zakona je opredelitev medijev kot storitve. Kot poudarja Verčič, »na medije lahko gledamo tudi kot na storitev, vendar to ni bistveno za njihovo opredelitev«. Predlog zakona namreč regulira kanale, tehnološka sredstva in akterje – od novinarjev do vplivnežev –, ne pa storitve kot take.

Dr. Dejan Verčič: Zakonodajalci po Evropi še vedno tiščijo glavo v pesek in ignorirajo nove načine financiranja medijev. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Še bolj nenavadno je, kot pravi, da družbeni mediji po predlogu sploh niso prepoznani kot mediji. »Kaj pa so potem? Paradižniki?« se retorično sprašuje Verčič.

Zakon je po mnenju kritikov zastarel in ne odraža sodobnih praks medijskega komuniciranja, ki danes primarno poteka na spletu. »Vse manj ljudi uporablja tisk in radio, celo linearna televizija izgublja občinstvo, medtem ko spletna komunikacija prevladuje,« pojasnjuje Verčič. Kljub temu zakon vztraja pri ločevanju uredniških in oglasnih vsebin, čeprav v realnosti te meje že dolgo ne obstajajo. »Zakonodajalci po Evropi še vedno tiščijo glavo v pesek in ignorirajo nove načine financiranja medijev. Ker zaradi regulatorjev tudi mediji ne smejo priznati, kako se zares financirajo, živimo v Platonovi votlini in reguliramo sence, brez resnih posledic za denarne tokove,« dodaja.

Pisci zakona ne razlikujejo med orodji UI in avtonomnimi agenti

Predlog zakona prinaša tudi zahtevo, da se vsebine in deli vsebine, ustvarjeni s pomočjo generativne umetne inteligence, jasno označijo in se posebej ločijo od drugih programskih vsebin medija. Verčič to označuje kot nesmiselno: »Vse, kar pišem, pišem na računalniku in uporabljam tudi orodja, kot je chatgpt. Kako drugače naj bi se danes ustvarjale vsebine?« Opozarja, da pisci zakona ne razlikujejo med orodji, ki jih uporablja človek, in avtonomnimi agenti, ki delujejo brez človeškega nadzora, česar se pisci verjetno bojijo.

Sta po novem medijskem zakonu Severina in Gibonni slovenska izvajalca?

Eden od najbolj kritiziranih delov zakona je definicija vplivnežev, ki so opredeljeni kot »ustvarjalci spletnih vsebin, katerih namen je vplivati na javno mnenje«. Verčič meni, da gre za »opis aktivnega državljana, ki komunicira tudi po internetu«. Poleg tega zakon vplivneže omejuje zgolj na spletno delovanje, pri čemer zanemarja njihovo prisotnost v tradicionalnih medijih, na javnih nastopih ali v knjižnih delih.

Tretji razdelek zakona vsebuje seznam ciljev, kot so medijska pismenost, etično in verodostojno novinarstvo ter kulturna ustvarjalnost. Vse to so po Verčičevem mnenju le politične izjave brez konkretnih ukrepov. »Kako lahko zakonodajalec zapove ustvarjalnost, etiko ali verodostojnost?« se sprašuje.

Glavna težava zakona je po Verčičevem mnenju, da ne temelji na jasno opredeljeni politiki in strategiji javnega komuniciranja v Sloveniji. »Zdi se, da je predlog napisan z namenom prijateljskega deljenja denarja 'našim' medijem in nagajanja 'njihovim',« ocenjuje.